Na današnji dan leta 1914 se je rodil arhitekt Marko Župančič, ki je oblikoval podobo Trbovelj v času, ko se je mesto izjemno hitro razvijalo. Njegovo najpomembnejše arhitekturno delo v Trbovljah je Delavski dom, »zakrivil« pa je tudi podobo Pediatrične bolnišnice, OŠ Tončke Čeč, Okrogle hiše, tribune na stadionu Rudarja in več stanovanjskih blokov. Župančič je bil še urbanist, opremljevalec knjig, pisec člankov in navdušen fotograf.

Marko Župančič se je rodil 1. septembra 1914 v Ljubljani. Bil je sin znanega slovenskega pesnika Otona Župančiča in matere Marije Kessler. V otroštvu je dajal očetu navdih za pesniško podobo Cicibana. Kasneje je ilustriral več njegovih knjig. Slovenska javnost ga pozna kot odličnega arhitekta, bil je urbanist, opremljevalec knjig, pisec člankov in navdušen fotograf.

Študij v Ljubljani in Parizu

Leta 1933 se je vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete univerze v Ljubljani. Diplomiral je leta 1938 pri profesorju Jožetu Plečniku z diplomskim delom Filharmonija na Dvornem trgu v Ljubljani.

Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na študijsko izpopolnjevanje v Pariz k svetovno znanima arhitektoma Le Corbusierju in Pierru Jeanneretu. Francoski arhitekt Le Corbusier je bil eden vodilnih svetovnih arhitektov dvajsetega stoletja in je bil kot svetovalec v odboru odgovoren za gradnjo stavbe sedeža Združenih narodov v New Yorku. V času študijskega izpopolnjevanja je bil Župančič štipendist francoske vlade.

Gonars in Dachau

Med italijansko okupacijo je bil kratko interniran v Gonarsu, a je bil po intervenciji  pesnika Luigia Salvinija, pred vojno tudi diplomata v Beogradu in Zagrebu hitro izpuščen. Med nemško okupacijo so ga ponovno zaprli v Ljubljani in poslali v Dachau, kjer je dočakal konec vojne. Po drugi svetovni vojni je vse do upokojitve leta 1974 delal v projektantskem podjetju Atelje za arhitekturo (AZA) v Ljubljani.

Izjemni projekti

V Župančičevem arhitekturnem ustvarjanju v Ljubljani predstavlja njegov vrh stavba, ki se je imenovala Klub notranje uprave (kasneje Klub poslancev) iz leta 1946/47. Žal so stavbo, ki je bila na križišču Puharjeve in Prešernove ceste in na kateri je bilo mogoče občudovati

kamnita, strukturirana pročelja, porušili leta 1991 zaradi gradnje novega krila Narodne galerije, je zapisal Peter Krečič v Slovenski biografiji. Njegova je tudi zasnova ljubljanskega živalskega vrta, ureditve prostora med železniško postajo in Gradiščem in še veliko drugega. Belokranjcem je zapustil impozanten spomenik 1.250 žrtvam II. svetovne vojne,  ki sta ga ustvarila skupaj s kiparjem Jakobom Savinškom na Gričku nad Črnomljem.

Trboveljski arhitekt

Najbolj sistematičen in celovit pa je njegov delež pri arhitekturi Trbovelj. Pediatrična bolnišnica, Okrogla hiša, kocka, tribuna na stadionu Rudarja, stanovanjski bloki in OŠ Tončke Čeč so bili grajeni po njegovih načrtih. Župančič je v prvih dvajsetih letih po drugi svetovni vojni v Trbovljah zasnoval in izpeljal več kot dvajset projektov. Lahko bi rekli, da je bil v tistem času glavni (mestni) arhitekt naglo razvijajočega se mesta. »Trbovlje, predvsem pa rudarje, je imel nadvse rad. Njegov modernistični opus, ki je nastajal v obdobju povojne obnove in po njem je poln prostorsko in simbolno označujočih domislic tako v detajlih kot strukturah. Blišč in rivalstvo sta mu bila tuja. Župančič je verjetno zaradi dejstva, ker kot arhitekt nikoli ni silil v ospredje, neupravičeno ostal brez kakršnih koli nagrad. Nekdo je nedavno hudomušno pripomnil, da če bi bil trboveljski Delavski dom zgrajen v Ljubljani, bi zanj Župančič dobil Prešernovo nagrado. Arhitekt Marko Župančič bo zaradi svojih osebnih lastnosti in liričnih primesi v modernističnem opusu večni vzor in luč vsem tistim, ki znajo ne samo gledati, ampak tudi videti,« je zapisal po Župančičevi smrti Bogo Zupančič v nekrologu v časopisu Delo.

Delavski dom Trbovlje

Njegov vrh predstavlja načrtovanje in gradnja Delavskega doma v Trbovljah, ki so gradili od 1952 do 1956 leta. Marko Župančič ga je zasnoval v sodelovanju z arhitektom Otonom Gasparijem in slikarjem Marijem Pregljem. Motiv valujoče stene (izboklega zidu) in združitev z modernimi (corbusianskimi) prvinami stebrov in ravnih površin ter z dodatno dekoriranimi stenami na zunanjščini z mozaiki Marija Preglja je bila izjemna arhitekturna rešitev, sodobna izpeljava drznega načrta za vse čase.

Zanimivo iz zgodovine: Župančič je bil za arhitekturne rešitve Delavskega doma v Trbovljah predlagan za Prešernovo nagrado. Po pričevanju starejših Trboveljčanov je bil v komisiji, ki si je prišla pogledat Delavski dom v Trbovlje, tudi arhitekt Edvard Ravnikar, ki si je močno prizadeval, da Župančič nagrade ne bi dobil, kar mu je tudi uspelo. O tem pa Župančič, ki je bil izjemno skromen in zadržan, ni nikoli javno spregovoril. Tako tudi stroka ozadja Ravnikarjeve nenaklonjenosti nikoli ni jasno pojasnila.

Modernist

Župančič sodi med kvalitetne arhitekte tako imenovanega podaljšanega funkcionalizma, z najbolj značilnimi izdelki v razvoju slovenske arhitekturne misli med leti 1945 in 1965. Njegov modernistični opus, ki je nastajal v obdobju povojne obnove, je poln prostorsko in simbolno označujočih domislic tako v detajlih kot tudi strukturah.

Bil je tudi zelo dober fotograf. Prejel je različne nagrade in priznanja, med drugim je leta 1953 prejel Red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

Marko Župančič je umrl 24. aprila 2007 v Ljubljani.

Savus

Foto: arhiv Savus, KP Kolpa, Celjskozasavski.si, Vukašin Šobot

Viri in literatura

Peter Krečič: Župančič Marko, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1991

Bogo Zupančič, Trajekt, 2007

Boris Grabrijan, KP Kolpa, 2021

Slovenska biografija

Wikipedija

Robert Čop, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje, Celjsko zasavski.si, 2019