Na današnji dan leta 1971 leta je v Ljubljani umrl pripovednik, pesnik, esejist, gledališki in literarni kritik, dramatik in prevajalec, predvsem pa časnikar Ludvik Mrzel. V Zasavju ga poznamo predvsem po Bogu v Trbovljah. Sicer pa je bil Mrzel nesrečnik, ki je imel težko življenje, pa vendar intelektualec, ki je zapustil zanimivo pisateljsko in pesniško zapuščino. Žal ni nikoli dokončal načrtovanega romana o Trbovljah.
Ludvik Mrzel se je rodil 29. julija 1904 v Loki pri Zidanem Mostu kot peti, najmlajši otrok občinskega tajnika. Družina se je kmalu preselila v Trbovlje, kjer so imeli trgovino. Oče je kmalu umrl, družina pa je obubožala. V Trbovljah je Mrzel obiskoval osnovno šolo med leti 1910 in 1918, do 1923 pa je v Ljubljani končal šest razredov realke. V šestem razredu je bil izključen zaradi sodelovanja v marksistični skupini. Leta 1923 je bil osumljen sodelovanja v rudarski stavki v Trbovljah, aretiran in za mesec dni zaprt v zaporih v Laškem in Celju. Znana je njegova kritičnost do komunizma, čeprav je bil tudi sekretar Zveze komunistične mladine za Slovenijo. V tridesetih letih pa je komunistično delovanje opustil. Kot četrtošolec je sodeloval s Kosovelom (stanovala sta v isti stavbi nad dijaško menzo Domovina) in revijo Mladina. Od študija medicine se je preusmeril v študij filozofije in slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Leta 1929 je bil zadnji urednik revije Svobodna Mladina, naslednice Mladine, ki jo je urejal Kosovel. V tridesetih letih je sodeloval pri mladem PEN-u, bil je časnikar in urednik dnevnika Jutro, sodelavec Radia Ljubljana. Za Jutro je pisal podlistke, sicer pa lirične črtice, novele in socialno obarvane pravljice. Objavljal je tudi književna in gledališka poročila, reportaže in poročila o kulturnem življenju Slovencev v Ameriki.
Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF, pridružil se je partizanom, bil je ujetnik v italijanskih in nemških taboriščih, osvoboditev pa je pričakal v Dachau. Po vrnitvi je postal predsednik Slovenskega časnikarskega društva, deloval pa je tudi v gledališčih, v Drami in Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Bil je radijski urednik ter časopisni dopisnik, dokler ni bil 1948 na montiranih dachauskih procesih obsojen na dvanajst let zapora. Z Golega otoka se je leta 1955 vrnil psihično zlomljen in osamljen. Stalne zaposlitve ni našel, preživljal se je s prevajanjem (prevajal je ruske in ukrajinske pravljice ter dela Knuta Hamsuna in Karla Maya), kasneje je dobil honorarno službo v Pomorskem muzeju.
Mrzel je bil pripovednik, pesnik, esejist, gledališki in literarni kritik, dramatik in prevajalec, po poklicu je bil časnikar. Ustvarjal je tudi pod psevdonimom Frigid.
Kot pisatelj, znan je po ekspresionizmu in socialnem realizmu, je vsem najbolj poznan po zbirki pravljic Bog v Trbovljah, ki so izšle leta 1937 z dvajsetimi originalnimi lesorezi Maksima Sedeja, prej je izšla zbirka črtic Luči ob cesti (1932) in roman Peter se zbudi v življenje (1933). Leta 1962 je v Mariboru izšla zbirka pesmi Ogrlica, roman Vera moje matere se je izgubil v tiskarni, načrtovanega romana o Trbovljah pa ni dokončal. Vse njegovo delo je zbrano v dveh knjigah, ki sta izšli leta 2006 pri založbi Litera, dragoceni pa sta tudi zato, ker v njih najdemo Mrzelove radijske igre, drame ter druge objave.
Popolno je bil rehabilitiran (dachauski procesi) šele po osamosvojitvi Slovenije. Umrl je v Ljubljani 29. septembra 1971 medtem, ko je čakal na zdravniški pregled. Pokopan je na Žalah.
Savus
Foto: Celjskozasavski.si
Viri in literatura
Kermauner Taras: Nemočni dobri bog – spremna beseda v knjigi Ludvik Mrzel: Bog v Trbovljah, Maribor, Obzorja, 1996
Moravec Dušan: Ludvik Mrzel: monografija, Maribor, Litera, 2007
Slovenski biografski leksikon
Cobiss bibliografija
Simona Solina, Savus Versus – Ludvik Mrzel, Savus.si, 2016
Roman Rozina, Zasavski rokovnik, 2006
Robert Čop, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje, Celjskozasavski.si, 2018