Na današnji dan leta 1986 je umrl slikar Leopold Hočevar Hoči. Rojen je bil v Hrastniku, kjer je preživel mladost, potem je življenje povezal s Trbovljami, svojo umetniško ustvarjanje pa industrijsko krajino Zasavja. Je slikar, katerega dela so v slovenski umetnostni zgodovini zapisana kot umetnost posebnega. S svojim pristopom do industrijske krajine je prižgal luč drugačnemu gledanju nanjo.

Težka mladost

Leopold Hočevar se je rodil 7. avgusta 1940 v Hrastniku materi Mariji, zaposleni v Steklarni, in očetu Leopoldu, ki je bil mizar pri rudniku.  Že v drugem letu njegovega življenja je mater v grob položila jetika, oče pa je odšel leta 1944 v partizane. Nemci so ga ujeli in aprila 1945 je umrl v taborišču Mauthausen. Tako je zgodnjo mladost Polde preživel pri očetovi sestri Pepci Hočevar v Hrastniku. Tu je dokončal osnovno šolo. Otroštvo brez staršev je zaznamovalo njegovo življenje. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Trbovljah, kjer je živel v internatu in pri družinah Ocvirk in Prevolnik. V šoli sta ga “dobila v roke” kot pedagoga slikarja Milan Rijavec in Franc Mavec. Leopold je rad risal od mladih nog, v tem času pa je že krepko ustvarjal. Maja 1957 je prvič resneje razstavljal v trboveljskem Delavskem domu.

Nadarjen dijak

Njegovo nadarjenost so opazili tudi pri reviji Mlada pota, kjer so objavljali in večkrat nagradili njegove risbe portretov in krajin. Tudi pisal je veliko. Urejeval je gimnazijsko glasilo Mi mladi, ki je bilo v tistih časih eno najboljših v Sloveniji. V gimnazijskih letih je prijateljeval z Radom Palčičem, Ervinom Fritzem, Petrom Breščakom, Francem Anžlom in Vidom Korarjem. Leta 1960 je ilustriral pesniško zbirko Vida Korarja in Ervina Fritza Dva. V zadnjih gimnazijskih letih je dvakrat razstavljal v Ljubljani, pa tudi v Trbovljah in na Ptuju. Grafika je bila takrat njegova priljubljena tehnika izražanja.

Študij slikarstva

Po maturi se je Hočevar vpisal leta 1960 na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Ni mu bilo ravno z rožicami postlano. Dokler leta 1964 ni dobil štipendije za nadarjene študente za študij na specialki, se je težko preživljal. V časopisih in revijah je objavljal ilustracije, veliko časa je preživel v družbi prijateljev in kolegov, akademija mu je dajala delovno in ustvarjalno zatočišče. Leta 1964 je diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, naslednji dve leti pa se je izpopolnjeval pri profesorju Maksimu Sedeju.

Družina

Leta 1965 se je poročil z Joži Prebil, kmalu se je rodila hčerka Marjeta in Hoči je v teh letih uresničil svoje mladostne sanje: izšolal se je in dobil družino.

Hočevarjevi so se preselili v Trbovlje, rodila se je še hčerka Katja. Hočevar je moral odslužiti še domovini (v Mariboru) in leta 1968 se je zaposlil kot likovni pedagog v trboveljski osnovni šoli. Kasneje je delal tudi na trboveljski gimnaziji. Samo s slikarstvom je bilo takrat težko preživeti. Prav ta razpetost med pedagoškim in umetniškim delom, oba zahtevata celega človeka, ga je morila. Še najbolj se je znal slikarsko sprostiti na različnih likovnih kolonijah po Sloveniji, na katerih je rad sodeloval. Na njih je delal kar osemnajstkrat. Občutil je mačehovski odnos in nerazumno razstavno politiko v Trbovljah, kar ga je dušilo. Leta 1972 se je tri mesece prezgodaj rodil sin Peter, ki je za vedno ostal otrok. Ta boleča življenjska preizkušnja je Hočija zaznamovala do konca njegovih dni.

V začetku leta 1985 je Hočevar pričel preurejati atelje, tudi slikarsko je pričel stopati na povsem nova pota. A je bilo to leto zanj, žal, usodno. Že od študentskih let je imel težave z želodcem, tokrat pa je neozdravljiva bolezen zaustavila njegovo roko in pretrgala njegove ustvarjalne in življenjske želje. Umrl je 27. oktobra 1986 v Trbovljah. Še malo prej (leta 1985) je zadnjič razstavljal v trboveljskem Delavskem domu.

Bil je med ustanovnimi in najaktivnejšimi člani Društva likovnih umetnikov Zasavja pa tudi mentor ljubiteljskim slikarjem.

Hočijeva umetnost

Leopold Hočevar Hoči je največ ustvarjal v olju in akvarelu. Je slikar, katerega dela so v slovenski umetnostni zgodovini zapisana kot umetnost posebnega. S svojim pristopom do industrijske krajine je prižgal luč drugačnemu gledanju nanjo. Gledalec lahko občuduje posebno lepoto industrijskega krajinskega ambienta in se hkrati zaveda, da je umetnik čutil nasilje človeka nad naravo. Postavil se je na stran nedolžnega, njegovo srce je bilo za naravo. V njegovih delih je pogosto čutiti žalostne odtenke človeške duše. Hočevar je kot umetnik slogovno in vsebinsko prepoznaven. Ustvarjal je v Revirjih, njegova ustvarjalnost je zapustila Zasavju neprecenljivo umetniško zapuščino.

Hočevarjev najpogostejši motiv in hkrati ustvarjalni vrh so bile vedute zasavskih dolin s prepoznavnimi industrijskimi objekti. V neštetih variacijah industrijske krajine je poenostavljal slikarske kompozicije, v katerih je združeval nasprotja med naravo in tehnološkimi kolosi.

Umetniška širina

Hoči je ustvarjal v krajih, ki so precej odmaknjeni od osvetljenih kulturnih prestolnic. Njegovega umetniške širine to ni oviralo. Je umetnik sodobnosti, tisti, ki je znal opozoriti na krut odnos do narave takrat, ko se večini niti sanjalo ni, da se je zanjo (naravo) vredno boriti. Morda je bil tudi zaradi tega včasih nerazumljen in pri oblasti (kulturni, politični in upravni) nepriljubljen. Njegova likovna in človeška zapuščina je izjemno bogata. Kot slikar je predstavljal Zasavje v žlahtno njegovi podobi na več kot petdesetih razstavah v Sloveniji, takratni Jugoslaviji in tujini. Njegova dela so shranjena v številnih slovenskih likovnih zbirkah.

Za življenjsko delo je bil leta 1987 posthumno nagrajen s plaketo Tončke Čeč, ki jo je podelila Občinska kulturna skupnost Trbovlje. Obsežen del njegovega ustvarjalnega opusa je ohranjen v posebni zbirki Zasavskega muzeja v Trbovljah.

Savus

Foto: arhiv Celjskozasavski.si

Viri in literatura

Marko Planinc: Letopis 1999, Hrastnik 1999

Aleksandra Forte: Slikarji Zasavja, Trbovlje 2004

A. Forte, M. Tršar: Leopold Hočevar – Hoči slovenski slikar, Trbovlje 1996

Cobiss bibliografija

Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Celjsko zasavski.si