Na današnji dan leta 1920 se je rodil eden svetovno najbolj znanih Zasavcev, Ladko Korošec, eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri profesorju Juliju Betetu, poleg petja pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Že v mladosti je sodeloval v amaterskih gledališčih. V času študija je začel nastopati v ljubljanski Drami, kasneje (1941-71) je bil angažiran v Operi SNG kot solist in prvak opere.

Ladko Korošec, se je rodil 3. avgusta 1920 v Zagorju kot peti sin Jožefe in Alojzija Korošca. Rodil se je v glasbeni družini, oče je igral več inštrumentov, vodil rudarsko godbo, imel dva ansambla in skladal pesmi. Mama iz glasbene družine Hace je igrala harmonij. Oče ga je kot triletnega dečka postavil med godbenike, da je v rudarski uniformi sodeloval v paradi in igral na mali boben. Očeta je izgubil, ko je bil star 4 leta. Imel je težko mladost in pridno mamo, ki je šolala vseh pet fantov. Brat Vekoslav ga je na željo mame kot desetletnega dečka odpeljal v Ljubljano, da je nadaljeval šolanje. Najprej je postal dramski igralec in potem pevec. Ne navaden pevec –  postal je operni pevec svetovnega slovesa. Basist, ki ni nastopal le na dveh celinah sveta, na Antarktiki in Avstraliji. Nastopal je na opernih odrih velikih dvoran v velemestih, na malih odrih vaških kulturnih domov in v šolah s samo enim motivom: »Pel bom, dokler bom živel!«

Ladko ni bil le velik pevec, bil je tudi velik igralec, saj so bili vsi njegovi liki naravnost resnični in kot bi bili izrezani iz življenja. V času svojega delovanja je ustvaril več kot 100 glavnih vlog. Svet je spoznal in si zapomnil Ladka Korošca po vlogah, kot so: Don Bartolo (Seviljski brivec), Kecal (Prodana nevesta), Varlam (Boris Godunov), Leporello (Don Juan), Skula (Knez Igor), Kralj Treff (Zaljubljen v tri oranže), Sparafucil (Rigoletto), Marko (Ero z onega sveta), Sancho Pansa (Don Kihot) in Hovanski (Hovanščina). Nastopal je tudi kot koncertni pevec, veliko je gostoval, tudi v tujini. Korošec ima registriranih 2785 nastopov v dramah, operah in na koncertih doma in po svetu. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po interpretacijah buffo vlog (npr. Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, don Pasquale v istoimenski operi …) Mednarodno zelo odmevno je bilo njegovo sodelovanje z basistom Miroslavom Čangalovićem v Massenetovi operi Don Kihot.

Korošec je trikratni dobitnik Prešernove nagrade (1949, 1959 in 1978). Leta 1988 je prejel še dve pomembni priznanji: Bettetovo nagrado in Zlato Liro, najvišje priznanje Zveze združenj glasbenih umetnikov Jugoslavije. Priznanje so mu podelili na slovesnosti v Ljubljanski Operi. O svojem življenju in gostovanjih je leta 1973 napisal knjigo spominov Na tista lepa pota. Umrl je 21. marca 1995 v Ljubljani.

Po njem se imenuje Mešani pevski zbor Ladko Korošec iz Zagorja ob Savi.

V Zagorju deluje tudi ustanova Fundacija Ladko Korošec. Ustanova zbira in dopolnjuje dokumentacijo o življenju in delu opernega pevca, vzpostavlja fotografski, fonografski, video in drug arhiv, izvaja kulturno umetniške programe.

V Weinbergovi hiši v Zagorju so uredili spominsko sobo Ladka Korošca.  Zasnovana je kot multimedijski prostor, ki ga zapolnjujeta slika in glas nesmrtnega slovenskega opernega pevca in igralca. Obiskovalci lahko virtualno prisotnost umetnika podoživijo ob razstavljenih osebnih predmetih, kot so očala, njegova knjiga Na tista lepa pota in nepogrešljiva kamera, s katero je filmal svoja potovanja. Soba je opremljena tudi s Koroščevo figuro v kostumu Kecala ter fotografskimi reprodukcijami.

Ustanova Fundacija Ladko Korošec je leta 2010 izdala knjigo o Koroščevih najpomembnejših opernih vlogah z naslovom Pel bom, dokler bom živel … Leta 2020 je v sodelovanju z Občino Zagorje ob 100 letnici rojstva izdala ponatis knjige Ladka Korošca Na tista lepa pota.

V knjigi, izdani leta 2015, Ladko Korošec – življenje umetnika sta avtorja Marko Košir in Peter Bedjanič natančno opisala umetnikovo pot. Knjigi je priložen CD z arijami in dueti.

Kratka izseka iz knjige Na tista lepa pota:

»Če sem le mogel, sem se odpeljal domov v Zagorje. Vsako leto pa sem šel na občni zbor Loškega glasu. Nikoli nisem pozabil pevcev rudarjev, saj sem pri njih začel svojo pevsko pot.« Ladko Korošec.

»Na nebu opere je zasijala nova zvezda: Ladko Korošec kot Sancho Pansa. Slišali smo velikega pevca, kajti Korošec je glasbeni glasovni fenomen, in videli smo igralca, kajti mali okrogli mož s štrlečimi lasmi je tudi čudoviti igralec. Oba partnerja (Čangalović) sta ustvarjena drug za drugega. Obadva utelešata Cervantesovo vizijo, ene kreature z nosom na tleh, drugega z nosom v oblakih. Scena smrti nas pretrese. Dva prijatelja se poslavljata za vedno. Je to bilo še petje? Poezija? Bil je glas vesoljnega trpljenja in vesoljne sreče na zemlji.« Marcel Schneider, Combat, Pariz.

Savus

Foto: Fundacija Ladko Korošec

Viri in literatura

Ladko Korošec: Na tista lepa pota, Ljubljana 1973

Marko Košir in Peter Bedjanič: Ladko Korošec – življenje umetnika, 2015

Pel bom, dokler bom živel, Ustanova Fundacija Ladko Korošec, Kisovec, 2010

Osebnosti, Ljubljana 2008

Slovenika: slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011

Križnar F.: Sto slovenskih glasbenikov, Ljubljana 2002

Kuret P.: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana 2005

Lipec Janez, Fundacija Ladko Korošec, 2020, Zapis ob 100 letnici rojstva Ladka Korošca

Wikipedija

Kurež Urška, Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi, Celjskozasavski.si,  2017