Jožef Hasl je bil slovenski katoliški duhovnik, jezuit, nabožni pisec in prevajalec. V letih 1766−1773 je bil pridigar v Ljubljani, Trstu in Gorici. Od 1784 je bil župnik v Dolu pri Hrastniku, po 20 letih službovanja na Dolu pri Hrastniku pa je tam leta 1804 tudi umrl.. Iz latinščine je prevedel postna premišljevanja G. Hevenesija Sveti post (1770).

Jožef Hasl se je rodil 14. novembra 1733 v Celju kot sin pasarja (izdelovalec praktičnih okrasnih kovinskih predmetov iz navadno neželeznih kovin).

Študij

Po začetnem študiju, med drugim na jezuitski gimnaziji, je stopil leta 1752 v jezuitski novicijat. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je okrog leta 1757 postal magister filozofije. Po učiteljevanju na mariborski jezuitski gimnaziji, kjer je deloval približno 5 let, je okrog leta 1762 pričel v Gradcu (avstrijski Graz) študirati teologijo (obenem je bil tam dve leti prefekt humanistom).

Pridigar, dušni pastir

Ko je bil po štirih letih bogoslovskega študija ordiniran, je služboval večinoma po slovenskih krajih avstrijske jezuitske province: od 1766–70 v Ljubljani (bil je prazniški, predvsem slovenski pridigar, dušni pastir v sirotišču, kaznilnici, javnih ječah, vodil je slovenske duhovne vaje). V Ljubljani se je zavezal redu. Potem je bil dve leti (1770–72) slovenski pridigar in katehet v Trstu, naslednji dve leti pa v Gorici.

Po ukinitvi jezuitskega reda je 11 let služil kot dušni pastir po raznih krajih goriške nadškofije (največ na Laškem, kjer je imel hišico). Hasl je 14. januarja 1784 postal župnik pri Sv. Jakobu na Dolu pri Hrastniku, kjer je ostal do smrti.

Jezuit

Miselnosti, ki se mu je izoblikovala v šoli in redu jezuitov, je ostal zvest tudi po ukinitvi reda in v dobi jožefizma. Ko je postal mašnik, so jezuiti v vseh kolegijih in rezidencah na slovenskem ozemlju že intenzivno čutili potrebo, da v lastnem interesu pomnožijo slovenski cerkveno pismenstveni repertoar. Iz slične vneme je tudi Hasl postal slovenski nabožni pisatelj.

Nabožni pisatelj

V posameznih knjigah je spisal 1767 do 1770 vse štiri tečaje svojih ljubljanskih slovenskih duhovnih vaj. Tretji tečaj »Večne resnice« – »Aeternae veritates« se hrani v župnem arhivu v Loki pri Zidanem mostu, zapisi 1., 2. in 4. tečaja so se izgubili.

Medtem, ko si je priredil »Večne resnice«, ki so izza Basarja po preteku 35 let prvi znani slovenski kažipot za duhovne vaje, menda le v lastno rabo, je pred odhodom iz Ljubljane »na prošnjo enih brumnih inu bogaboječih duš« prevedel latinsko delo »Quadragesima Sancta«jezuita Gabriela Hevenesija, ki so ga za člane Marijinih bratovščin natisnili najprej na Dunaju, 1735 v Trnavi na Slovaškem, 1755 pa v Gradcu. Prevod je jasen, jezik v njem izdatno boljši od jezika »Resnic«.

Slovenski pisec

Hasl je bil skupaj z Gorupom in Rupnikom med prvimi slovenskimi pisci iz celjskega okrožja. Samega sebe imenuje za Slovenca, jezik knjige pa označi po pravici za kranjski. Jezikovni vzor so mu bili starejši pisatelji 18. stoletja, zlasti Paglovec z »Evangeliji inu branji« 1754. Odlikuje ga jezik z arhaizmi in zanimivostmi besednega zaklada ter precejšnja čistost (tujke rabi predvsem v pojasnjevanje domačink, o katerih misli, da jih ne bodo razumeli).

Hasl je umrl 2. avgusta 1804 pri Sv. Jakobu na Dolu pri Hrastniku (takratna dekanija Laško).

Savus

Viri in literatura

Francè Kidrič, Slovenski biografski leksikon, SAZU, 2013

Izidor Cankar, Slovenski bijografski leksikon, Zadružna gospodarska banka, 1926