Jože Menih je svojo življenjsko pot končal v rosnih mladostnih letih. Živel je v krutih in viharnih časih, ki so burno vodili nit življenja. Mladost ga je klesala v trdnega mladeniča, ki je bil sposoben kot komisar voditi legendarni pohorski bataljon. Bataljon, ki je zapisal eno najbolj značilnih zgodb in velikih dogodkov slovenske zgodovine v drugi svetovni vojni. Partizan Rajko Knap je skupaj s svojim bataljonom večna legenda. In tudi v povsem drugih časih je lahko vzornik.
Mladost
Jože Menih se je rodil 23. aprila 1922 v Hrastniku. Mama je družino s tremi otroki zapustila (umrla), ko je bilo malemu Jožku pet let. Oče je bil zaposlen v rudniku kot elektrikar. Menih je v Hrastniku obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa najprej v Celju in potem v Mariboru. Zaradi politične aktivnosti bi kmalu letel iz gimnazije. Zato je raje odšel v Ljubljano, kjer je sedmi in osmi razred končal na 3. državni gimnaziji za Bežigradom.
V teh letih se je družil z napredno mislečimi delavci in bil med organizatorji kulturnih nastopov, študijskih in čitalnih krožkov. Bil je Skojevec in član partije od leta 1941. Sodobniki so ga opisali kot dobrega, čutečega in izjemno bistrega človeka. Zanimivi so njegovi lirični pesniški poskusi, pisal je gledališke ocene, sodeloval je pri legalnem skojevskem časniku Slovenska mladina, pri Srednješolcu in v Hrastniku predaval mladini v prosvetnem društvu Vzajemnost.
Začetek vojne
Leta 1941 je šel kot prostovoljec v jugoslovansko vojsko, razpad Jugoslavije pa je pričakal v Novem mestu. Vrnil se je v Hrastnik, kjer ni ostal dolgo, poleti 1941 je odšel v partizane. Začelo se je izjemno burno obdobje njegovega kratkega življenja. Najprej so ga žandarji ujeli na hrastniški železniški postaji. Vendar jim je skupaj z očetom ušel. Nekaj časa sta se skrivala po hribih, potem pa je Joško našel stik s partizansko skupino na Sveti Planini. Ko je spravljal po nemškem napadu ranjenca do domačije na Žrebljevem hribu, je izgubil stik s partizani in odšel je v Celje. Tam je delal kot ilegalec. Nemci so ga ujeli in zaprli v Celjskem piskru. Bil je v celici smrti, zaradi naključja pa so ga transportirali v Srbijo. V Piskru je bil namreč še en zapornik s podobnim imenom, ki so ga zamenjali z Joškom Menihom. Po taborišču v Rajhenburgu je pristal pozimi leta 1941 v Veliki Požegi. Najprej je delal pri kmetih, potem pa nekaj časa na občini. Ponaredil je dokumente in pobegnil v Ljubljano. Od tu je spet odšel v partizane.
Partizanščina
Pridružil se je 2. grupi odredov. Ko mu je bilo dvajset let, je iz četnega postal bataljonski komisar. Sodeloval je v številnih bojih, kjer se je izkazal kot jurišnik in pravi partizanski vodja. Po boju na Pugledu je priredil narodno pesem z besedilom, ki je sedaj znano kot Tam na Pugled gori. Sledili so boji na Jančah, pri Žužemberku, na Jelovici, v Apačah.
Pohorski bataljon
Na Jelovici so Nemci obkolili bataljon, vendar so se borci prebili in se preko Karavank pretolkli na Pohorje. Večina borcev je ostala v legendarnem Pohorskem bataljonu, ki so ga po izdaji obkolile močne nemške enote. Nemcem je šlo namreč močno v nos, da so jih borci pohorskega bataljona tolkli prav na pragu Maribora, ki ga je Hitler svojeročno proglasil za nemškega. Komisar Rajko je bil izjemno priljubljen med Pohorci, saj je bil temperamenten govornik, dober recitator in neustrašen borec. Osmega januarja 1943 je padel pohorski bataljon skupaj s političnim komisarjem Jožetom Menihom – Rajkom Knapom.
Drugačna zgodba
Vendar je zanimivo, da se pojavlja še ena različica Menihovega konca. Rejnica njegovega mlajšega brata Stanka Genovefa Movrin je namreč trdila, da Jože ni padel 8. januarja skupaj z borci pohorskega bataljona. V nemškem časopisju je po 8. januarju 1943 namreč zasledila vest, v kateri so Nemci naduto pisali o likvidaciji Pohorskega bataljona in med drugim poizvedovali po 20 letnem banditu Rajku Knapu. Je mar mogoče, da so Nemci Meniha zajeli? Movrinova namreč pravi, da je dobila pol leta po pohorski bitki pismo neznanega paznika mariborskih zaporov, ki ji je pisal verjetno na Menihovo prošnjo. Menih naj ne bi padel v spopadu na Pohorju, ker mu ni eksplodirala ročna bomba, ki jo je hranil zase. Zgodba naj bi se odvijala takole: Komisar Rajko naj bi bil z izvidnico zunaj taborišča. Ko so zaslišali streljanje, so pohiteli proti bazi bataljona in padli v nemško zasedo. Žrtve tega spopada naj bi pokopali kmetje. Med žrtvami pa naj ne bi bilo Meniha. Tudi na fotografijah padlih na Osankarici ni bilo padlih borcev iz izvidnice. Paznik iz mariborskih zaporov naj bi sporočil, da so Jožeta Meniha strahovito mučili. V isti ovojnici pa naj bi bilo tudi Menihovo osebno sporočilo Movrinovi, naj pozdravi brata Stanka in sestro Roziko, ker da ga bodo kmalu likvidirali. Paznik navaja, da bo Menih med obsojenci, ki jih bodo odpeljali na ustrelitev na Gorenjsko. Tudi ta zgodba kaže na izjemno popularnost Jožeta Meniha – Rajka Knapa in njegovo legendarnost.
Narodni heroj
Kakorkoli že, jeklen značaj in moč, s katero je bodril borce in z njimi tudi padel, so Jožeta Meniha uvrstile med narodne heroje. Za narodnega heroja so ga imenovali 27. novembra 1953. Po njem se imenuje osnovna šola v Hrastniku.
MP
Foto: Celjskozasavski.si
Viri in literatura
Marko Planinc: Letopis 1999, Hrastnik 1999
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1987
Narodni heroji Jugoslavije, Beograd 1975
Wikipedia
Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Celjskozasavski.si, 2019
