Boštjan Roš je še eden izmen zanimivih članov rodbine Roš iz Hrastnika. Bolj kot prevzem domačega bogatega Roševega posestva v Hrastniku ga je privlačilo gradbeništvo. Vse od takrat, ko je pomagal pri trasiranju železniške proge skozi savsko dolino. Bil je odličen gradbenik, podpornik slovenstva, napisal je tudi spomine na svoja mladostna leta.
Mladost
Boštjan Roš, gradbenik, avtor in podpornik slovenstva, se je rodil 19. januarja 1839 v Hrastniku kot najstarejši sin Mihaela Roša, naprednega gospodarja in hrastniškega gostilničarja, in njegove žene Jere. Svojo mladost je preživel v domači vasi, kjer je pomagal pri paši. Osnovno šolo je obiskoval v Hrastniku.
Šolanje
Gimnazijo je obiskoval v Celju, nato v Ljubljani, končal pa jo je v Gradcu leta 1861. Šolanje je nadaljeval na državnem politehničnem zavodu (Polytechnisches Institut Wien) na Dunaju. Tudi na Dunaju se je v glavnem preživljal z inštrukcijami. Kljub temu pa je našel vedno dosti časa tudi za splošno izobraževanje. Zanimal se je za umetnost, književnost, gledališče in petje. Fausta je znal na pamet. Bil je odličen tovariš in dober pevec. Iz tehničnih študij je diplomiral leta 1866.
Jugoslovanstvo
Že kot visokošolec na Dunaju se je navdušil za »ilirsko« (jugoslovansko) misel. Med svojimi tovariši se je vedno odločno zavzemal pravice in svobodo Jugoslovanov. To je pozneje poleg osebnih motivov tudi odločilo, da se je naselil v Srbiji, kjer si je ustvaril dom in kjer je umrl na predvečer uresničenja njegovega ideala — jugoslovanskega edinstva in svobode.
Po študiju se je vrnil v Hrastnik. Starši so ga skušali še enkrat prepričati, da bi prevzel domače posestvo. Po dolgem razmišljanju se je odločil posvetiti inženirskemu poklicu, odrekel se je kmetiji in dediščini.
Graditelj
Boštjan Roš je v Sloveniji, Srbiji, Avstriji in na Hrvaškem načrtoval in gradil železniške proge. V letih 1867 in 1868 je sodeloval pri trasiranju hrvatsko-dalmatinske proge; naslednji dve leti je kot šef projektiral in trasiral progo Dunaj-Inomost in gradil progo Karlovac-Reka. Od leta 1970 je kot samostojen in neodvisen podjetnik gradil od 1870 do 1874 progo Johhanisthal-Luchtenvald, od leta 1875 do 1879 pa je deloval kot civilni inženir v Zagrebu. Po naročilu avstrijske družbe Montana je izdelal prve načrte za progo Trebnje – Šentjanž.
Selitev v Srbijo
V osemdesetih letih 19. stoletja je Roš sprejel življenjske odločitve. Po poroki z Antonijo (rojena Štrukelj) iz Ljubljane leta 1881 se je preselil na Balkan, v Beograd. Tam si je ustvaril dom in prestopil v pravoslavlje. V Srbiji je deloval kot samostojni inženir in podjetnik. Gradil (ustanovil je svoje gradbeno podjetje) je železniške proge, mostove, ceste in različne zgradbe ter odpiral sodobne kamnolome. Pri gradnji mostu čez Kolubaro pri Valjevu je kot prvi v Srbiji uporabil cement. Leta 1885 je v času srbsko-bolgarske vojne zgradil most preko Nišave pri Pirotu. Z naglo dograditvijo mosta je pri umiku srbske vojske rešil celo divizijo. Ustanovil je tudi podjetje za impregnacijo železnih pragov, ki je bilo prvo te vrste v Srbiji. Od leta 1890 do 1896 je opravljal delo državnega gradbenega svetnika.
V politiko ni vstopil
Roš je bil zdrav in impulziven delavec, ki od svojih načel in pogledov na življenje nikdar ni odstopil. Bil je osebni prijatelj Nikole Pašića (spoznala sta se kot inženirska tovariša), predsednika srbske vlade pred in v času prve svetovne vojne, vendar je njegovo snubljenje k političnemu delovanju zavrnil. V rodbini so ohranjeni spomini na to, da je Roš pomagal Pašiću, ko je ta po obsodbi na smrt bežal v Bolgarijo.
Shajališče Slovencev
V takratnih surovih časih mlade Srbije so Roša, ki je bil prepojen z zahodno kulturo, težko razumeli. Ves čas je ohranjal stike s Slovenci. Njegova beograjska vila je bila od leta 1890 naprej shajališče slovenskih politikov, inženirjev in novinarjev. Kot beograjski meščan se je ukvarjal tudi z olepševanjem prestolnice. Bil je tudi med ustanovitelji društva za olepšavanje Vračarja, dolga leta je bil njegov podpredsednik.
Numizmatik
Na stara leta se je Boštjan Roš bavil z numizmatiko. Zbiral je star srbski, grški in rimski denar ter razno posodo in nakit. Pred prvo svetovno vojno in med njo je moral večji del zbirke prodati, da je lahko šolal sina Mirka Roša. Preseliti se je moral v notranjost države in živeti skromno.
Od zgodnje mladosti je bil Boštjan Roš, kakor že vsi njegovi predniki, strasten lovec. Sodeloval je v mladih lovskih in strelskih društvih takratne Srbije. Vedno je vzdrževal po več lovskih psov.
Roš je na Vračarju (predel Beograda) zgradil vilo, ki je bila zaradi svojega italijansko renesančnega sloga in lepe izdelave okras Beograda. Imel je štiri otroke: Mirka, Jerico, Dušana i Đorđa.
Stiki s Slovenijo
V slovensko domovino je prihajal na obisk od časa do časa in vse svoje življenje je bil v stikih z mnogoštevilnim sorodstvom. Malo pred svojo smrtjo je še pisal svoji sestri Rozaliji Plavšek v Trbovlje: »Slutim, da smo pri koncu te strašne vojne. Moja vroča želja je, da bi to doživel ter da še enkrat vidim Tebe, draga sestra, in svoj rojstni kraj.« Želja se mu ni izpolnila, združitve južnih Slovanov, za katero je živel, ni dočakal. Umrli je 31. decembra 1917 v Beogradu, na tamkajšnjem pokopališču je tudi pokopan.
Napisal je spomine na mladostniška leta, ki so po njegovi smrti leta 1940 (ob stoletnici rojstva) izšli v Etnologu z naslovom Moji mladostni spomini. Po pripovedovanju žene Antonije Roš jih je pisal v letu svoje smrti (1917), iz spominov pa je razvidno, da jih je pisal že okoli leta 1912. Spomini so zanimivi tako za tiste, ki danes živijo v Hrastniku in jih zanima zgodovina, kot za znanstvenike, ki v njih najdejo zanimive podrobnosti iz dobe slovenskega narodnega prebujenja. Polni so različnih antropogeografskih, narodopisnih, socioloških in narodno-gospodarskih zanimivosti.
Savus
Foto: Zasavski rokovnik
Dela
Moji mladostni spomini (1940)
Viri in literatura
Boštjan Roš: Moji mladostni spomini, 1940
Niko Zupanić: Iz življenja Boštjana Roša, 1940
Encikolopedija Slovenije, 1987
Irena Ivančič Lebar: Hrastnik, 2000
Roman Rozina: Zasavski rokovnik, 2006
Ana Černuta Deželak: Boštjan Roš, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Obrazi slovenskih pokrajin, 2020
