Narodni heroj Anton Vratanar Antonesko je bil eden najbolj prepoznavnih partizanskih vodij v Revirjih in na Štajerskem. Izhajal je iz rudarske družine, mladost je preživel v Trbovljah, med drugo svetovno vojno pa je vodil partizanske enote na Štajerskem. Za neustrašnost med partizanskim bojevanjem so ga odlikovali z priznanjem narodni heroj.
Mladost
Anton Vratanar se je rodil 2. novembra 1919 na Vrhovem pri Radečah rudarju Antonu Vratanarju in Mariji, rojeni Strgaršek. Očeta je izgubil v rudniški nesreči leta 1922. V Trbovljah je obiskoval osnovno šolo, se izučil mesarske obrti in bil do 1940 priložnostno zaposlen. V času od 1937 do 1938 je delal v Slovenj Gradcu.
Začetek vojne
Leta 1940 je odšel k vojakom v Veliko Kikindo, ob kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 se je znašel v nemškem ujetništvu, pobegnil in se vrnil v Trbovlje. Tam ga je nemški urad za delo poslal gradit cesto Čeče-Ostenk. Julija 1941 je odšel v partizane na Čemšeniško planino in se vključil v novoustanovljeno Revirsko četo. Z njo se je udeležil številnih napadov, med drugim avgusta 1941 na skladišče cestnega podjetja za Ostenkom, na Zagorje, na postojanko rudniške obratne straže pri Dobrovljah. Septembra 1941 je bil sprejet v KPS.
Partizanstvo
Po priključitvi Revirske čete oktobra 1941 Štajerskemu bataljonu se je udeležil napadov na Šoštanj in na Čmakovo graščino na Gomilskem, hude bitke z Nemci na Čreti ter znamenitega brežiškega pohoda (skoraj ves čas v predhodnici skozi zasede v visokem snegu). Novembra 1941 se je s Štajerskim bataljonom vrnil v Griže in ostal v skupini Revirčanov, ki bi morala prezimiti v Zgornji Rečici. Vendar je še naprej izvajala akcije, med drugim napadla zaviralni strojnici rudnika Hrastnik in delovala v okolišu Kolovrata nad Zagorjem. Ko se je skupina Revirčanov aprila 1942 okrepila in reorganizirala, je bil Vratanar določen za komandirja 2. čete, ki je med drugim sodelovala pri napadu na Trbovlje in se spopadla z Nemci na Sv. Planini.
Partizanske akcije
Po reorganizaciji štajerskega partizanstva sredi 1942 je bil Vratanar določen za komandirja skupine C, ki je odšla na Kozjansko in se maja na Marofu vključila v novoustanovljeni Kozjanski četi I. Štajerskega bataljona (Vratanar je bil komandir). Z njo je do avgusta 1942 sodeloval v številnih akcijah na Kozjanskem in na Boču (razstrelitev železniške proge med Sevnico in Blanco, mobilizacija v Lesičnem, požig planinske koče na Fledermausu in na Bohorju, spopad z Nemci na Tovorniku, uničenje elektrićne centrale v Bistrem Grabnu).
VOS in VDV
Ko so avgusta 1942 Nemci Revirsko četo pri Topolovem razbili, je ostala le manjša skupina (4 borci; vodja Vratanar), ki je potem eno leto delovala na Kozjanskem brez zveze z vodstvom partizanstva na Štajerskem. Bila je aktivna tudi v najtežjih razmerah, vse dokler se ni septembra 1943, okrepljena z novinci, v Revirjih pridružila Šlandrovi brigadi. Vratanar je bil najprej v brigadni službi VOS (Varnostno obveščevalna služba), nato v vodstvu VOS za IV. operativno cono, od januarja 1944 pa načelnik VOS za Revirje. Po tečaju VDV (Vojska državne varnosti) v Beli krajini je bil komandant Štajerskega bataljona VDV, ki je deloval na Štajerskem in Koroškem in odločilno sodeloval s Šlandrovo
brigado pri osvoboditvi Ljubnega ob Savinji avgusta 1944. Potem je bil do osvoboditve 1945 komandant Štajerske brigade VDV.
Po vojni
Po vojni je služboval v JLA, končal vojaško akademijo v Beogradu, upokojen je bil kot polkovnik. Anton Vratanar Antonesko je nosilec številnih priznanj, med drugim spomenice 1941 in reda narodnega heroja. Za narodnega heroja so ga proglasili leta 1953.
Anton Vratanar je umrl 4. junija 1993 v Beogradu v Srbiji, kjer je po upokojitvi tudi živel.
MP
Foto: Slovenska biografija
Viri in literatura
Lojze Požun, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1961,
Celjski zbornik, 1975/6
Pavel Baloh, Po poteh revolucije, 1966,
Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–2, 1972
Narodni heroji Jugoslavije, Beograd, 1982
France Filipič: Vratanar, Anton (1919–1993). Slovenska biografija, 2013
