Baku, samo še 3700 km do doma
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Danes objavljamo 16 del njegovega zanimivega potopisa. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Drugo objavo najdete tukaj.
Tretjo objavo najdete tukaj.
Četrto objavo najdete tukaj.
Peto objavo najdete tukaj.
Šesto objavo najdete tukaj.
Sedmo objavo najdete tukaj.
Osmo objavo najdete tukaj.
Deveto objavo najdete tukaj.
Deseto objavo najdete tukaj.
Enajsto objavo najdete tukaj.
Dvanajsto objavo najdete tukaj.
Trinajsto objavo najdete tukaj.
Štirinajsto objavo najdete tukaj.
Petnajsto objavo najdete tukaj.
Baku
Potem, ko smo se namestili v hotelu v mestnem jedru Bakuja, smo tokrat preko receptorja najeli bolj komfortni taksi. Takšen, da smo se štirje deci lahko spravili vanj brez telovadbe. Možakar nas je pridno prevažal po mestu, dobro smo si lahko ogledali vse stare in nove znamenitosti. Baku je lepo urejeno, čisto mesto. Ne daje občutka nekega instant gradbeništva, ki služi predvsem za postavljanje državnega vodstva, ne pa za dobro počutje prebivalcev, turistov… Je prijetno mesto, mesto z dušo. Nova arhitektura je zelo dobro povezana s staro, ne odstopa in daje občutek povezanosti z zgodovino, družbo, tamkajšnjim življenjem.
Dobro smo se počutili tam, cene hrane in storitev so v primerjavi z našimi nizke. Vidi se, da ljudje živijo dobro, policija se vozi z novimi avti prestižnih znamk iz Nemčije. Vemo, s čim se vozijo naši fantje … Država svoja naravna bogastva v obliki fosilnih goriv dobro trži in zanimivo, nekaj imajo od tega tudi državljani Kljub temu, da jim vlada kao diktator, država pa je v vojni z Armenijo, se kljub temu v mestu vozi tudi dirka F0. V Moskvi se ne bo, ker … Slučajno smo v starem delu mesta vleteli v oštarijo z roštiljem, kjer sta papala tudi dva huda predsednika Mesić in Putin, kar je lastnik lokala ovekovečil s slikami na zidu. Dobro, okusno, cena sitnica.
Motorji spet v naših rokah
Pozno popoldan smo se s črnim, diplomatskim kombijem udobno odpeljali v port, ki je oddaljen okrog 50 km od Bakuja. Ko smo prispeli, je trajekt ravno pristal. V dobri uri smo uredili vso papirologijo, bajke na ladji pa sami odgurtnali ter odpeljali na kopno, da se ne bi slučajno komu od zaposlenih v portu zaluštala vožnja z motorjem na kopno, posledice pa bi lahko bile … Ob sončnem zahodu smo prispeli v Baku, pred spanjem smo si privoščili še hladno pivo s pogledom na lepo osvetljeno mesto. Nočno življenje je tam živahno, ulice polne, ljudje so se zabavali, uživali lajf, z lahkoto bi eno njihovo ulico zamenjal za kakšno na Azurni obali.
Proti Gruziji
Zjutraj smo pred odhodom še pregledali motorje, jih naložili in se odpeljali po odličnih cestah proti Gruziji. Upali smo, da na meji ne bo težav, ker nam nihče ni znal povedati, ali sploh lahko po kopnem izstopimo iz države zaradi še vedno veljavnih koronskih ukrepov. Čeprav nas na celem potovanju ni nihče nikjer vprašal o cepljenju in testih. No na azerbejdžansko – gruzijski meji je šlo vse korektno in relativno hitro. Tako smo bili zvečer že v glavnem mestu Gruzije Tbilisiju, kjer smo prespali v prijetnem hotelčku na periferiji mesta.
Po Turčiji
Naslednji dan pa smo nadaljevali pot do meje s Turčijo, ki smo jo brez problemov in drame prevozili v treh dneh. Kar dolgčas. Vozili smo relativno hitro, nad omejitvami, dvakrat smo naleteli na radar, vendar so nas korektni policisti spustili brez kazni. Težko se vozi počasi po odličnih cestah. Omejitve hitrosti v Turčiji pa so za motorna kolesa še nižje kot za avte. V nas se je prebudilo domotožje, ki je premagovalo utrujenost od dolgega potovanja. Tako smo vozili po cel dan, pot nas je vodila skozi centralno Turčijo, tudi preko visokih prelazov na višini našega Triglava peljejo odlične ceste. Da smo se izognili zastojem v ogromnem mestu, smo po severni strani obvozili Istambul in z nekaj čakanja ter prerivanja med kolonamia smo prečkali mejo z Bolgarijo.
Darilo v Svilengradu
Tako smo se po nekaj dneh tranzita zvečer namestili v hotelu, v obmejnem igralniškem mestecu Svilengrad, kjer sem praznoval rojstni dan. Za darilo sem prejel šlauf z napisom, ki bo visel v moji garaži za vedno. Bili smo skoraj doma, poveselili in zalili smo se, kot se pri takem anduhtu mora biti. Naslednji dan smo se stežka, bolj pozno, spravili na noge. Zajtrk nam ni ravno teknil. Kljub temu smo konec dneva že bili v Beogradu, kjer smo prespali in se po veliko dneh končno zvečer najedli ˇko ljudi, muškiˇ.
Čez Hrvaško v Slovenijo
Naslednji dan smo po AC prevozili čez Hrvaško in bili popoldan že na mejnem prehodu Bregana. Neopisljiv občutek, ko so naši umazani škornji po toliko prevoženih kilometrih spet stopili na naša slovenska tla. Poiskal sem zastavo in naši fantje s prehoda so nas pofotkali. Naprej smo se ustavili še na bencinskem servisu in se čustveno poslovili, saj so nas poti do doma vodile v različne smeri.
Iz Slačnika na Orlek
Ne znam opisati občutkov, ki so se podili po meni, ko sem se peljal po cesti za Savo, od Hrastnika proti Zagorju in vrh Slačnika zavil na moj Orlek. Po toliko km, prevoženih daleč stran, skoraj nisem mogel dojeti, da sem doma. V objemu moje družine sem se končno počutil točno tako, kot sem želel, domače. Lepo je potovati, vendar najlepše je priti domov, se objeti z dragimi osebami in se zlekniti na dobro znano sedežno ter uživati v spomini in občutkih doživetij, ki jih lahko podoživi le popotnik.
Potovanje spremeni pogled na svet
Ko sem pisal dele tega mini potopisa, so mi misli potovale od dneva do dneva, mi oživljale potovanje in mi budile željo po novem potovanju, ki se vedno začne le z enim korakom. Ta moto avantura in doživetja na tej poti so nas s kolegi združila za vse življenje. Taka potovanja nas navdihujejo, napolnijo z energijo in obogatijo z mnogimi spoznanji. Potovanja spremenijo tudi naš pogled na svet in ljudi, ki prebivamo na naši lepi zemljici. Vsem, ki razmišljate, sanjate o takem, pravem potovanju, pa predlagam, da udejanjite misel Marka Twaina: »Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil kot tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra.«
Le enkrat živimo to življenje in še to prekratko.
Srečno!
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
