Govori sicer v prvi osebi, vendar zgodbe niso osebnoizpovedne. Je pa življenje knapov dobro poznal, ker se je preživljal v jami tudi njegov oče. »Ko sem delal v hrastniškem muzeju, sem opazil, da otroci o tej polpretekli zgodovini rudarjenja ne vedo ničesar,« je dejal po predstavi. »Dolgo sem premleval, kaj lahko storim, da ti običaji ne bi šli v pozabo in se odločil za monokomedijo.«
Obiskovalci so spremljali pripovedi knapovskih zgodb s simpatijami in jih že sproti nagradili z aplavzi. Posebno takrat, ko je govoril o čikanju – rudarji v jami namreč niso smeli prižigati cigaret, čik tobak pa je bil drugim lahko precej neprijeten, ker ga niso znali čikati. In če so ga dobili v usta otroci, ki so jih po tobak poslali odrasli, je bilo še posebej pestro.
Mile Plahuta iz Hrastnika se veliko ukvarja z zgodovino, srečamo pa ga tudi na kulturnem področju, saj je že vrsto let član marionetne skupine Jurček v Hrastniku in gledališke skupine Svoboda Dol pri Hrastniku. Pri postavitvi monokomedije Kako sem v koloniji gor rasel so mu pomagali tudi člani gledališke skupine na Dolu.
Fanči Moljk