»Spoštovani, ob zadnjem aforizmu so me precej ustavljali na mojih poteh. Tale pesem pa nima ne duha ne sluha o politiki. Pridejo obdobja v človeškem življenju, ko so daljna potovanja samo še romantične sanje. Na morju nisem bil že deset let. Kako nesodoben človek sem. Kako sem ga doživljal takrat, pa v tejle pesmi. Srečno!« je ob poslani pesmi zapisal zagorski pesnik Vlado Garantini.

Moje morje

Sonce na visoki preži frčka

zlate pentlje,

iz morskih valčkov plete

srebrno sive mreže

in jih poredno privezuje

za bele kamne na obrežju,

z bronovino polt naliči,

zenice obarva z višnjevo sinjino.

Doma potem,

še dolgo še dolgo

dišim po sivki,

oleandrih,

rožmarinu,

med barkami posedam,

školjkami,

galebi.

In iz sivine puste sijejo

primorsko topli

akvareli, pasteli in akrili.

Vlado Garantini

Fotografija je simbolična


 

Prejšnji članekZasavski dan na OI
Naslednji članekDanes dogaja