»Spoštovani, ob zadnjem aforizmu so me precej ustavljali na mojih poteh. Tale pesem pa nima ne duha ne sluha o politiki. Pridejo obdobja v človeškem življenju, ko so daljna potovanja samo še romantične sanje. Na morju nisem bil že deset let. Kako nesodoben človek sem. Kako sem ga doživljal takrat, pa v tejle pesmi. Srečno!« je ob poslani pesmi zapisal zagorski pesnik Vlado Garantini.
Moje morje
Sonce na visoki preži frčka
zlate pentlje,
iz morskih valčkov plete
srebrno sive mreže
in jih poredno privezuje
za bele kamne na obrežju,
z bronovino polt naliči,
zenice obarva z višnjevo sinjino.
Doma potem,
še dolgo še dolgo
dišim po sivki,
oleandrih,
rožmarinu,
med barkami posedam,
školjkami,
galebi.
In iz sivine puste sijejo
primorsko topli
akvareli, pasteli in akrili.
Vlado Garantini
Fotografija je simbolična
