sreda, 19 februarja, 2025

Iz te kategorije

Moje kresovanje in prvi maj

Komaj sem ga čakal, dan, ko bom z mamo in atom odšel na kres. Na Kipe. Čeprav je bila pot iz Vodenske za moje majhne nožice velik zalogaj, me ni motilo. Še na štuporamo nisem hotel. Samo da grem. Tja gor, kjer je bilo, ko smo prišli, tako veliko ljudi, kot jih še nisem videl. Vsi so bili veseli. Nasmejani, lepo uštimani.

Vsak, no skoraj vsak, je nosil v revirju suknjiča ali ženske pripete na bluzo lep, velik rdeč nagelj. Nisem vedel, zakaj, bilo pa je lepo, nekako svečano, drugače. Ponosno so bili videti. Tudi jaz sem ga dobil. Lep, velik nagelj, na srajčko so mi ga pripeli z buciko. Komaj smo našli klop, kjer je bilo prostora za tri. Ata je šel po pir, vino, malinovec in – mmmm, čevapčiče. Čeprav sem bil po navadi zmeren pri hrani, sem jih pojedel. Veliko čevapčičev sem pojedel, pa še klobaso mi je nekdo dal. Igrala je pleh muzika, nekdo je govoril, ljudje so ploskali in vzklikali.

Potem je bila drugačna muzika. Jaz sem stal ob kresu, velikem kot stolpnica in čakal, da ga bodo prižgali. Ata in mama sta mi zabičala, da ne smem preblizu stolpa iz švelerjev in naj ne tavam. Odšla sta. Plesat. Ogenj je bil takoj veličastno velik. Tema je že bila in bilo mi je toplo, čeprav je nastopil večerni mraz. Ogenj, malinovec, veselje, muzika, smeh … Kako je bilo lepo. Toplo v duši in telesu. Vse lepo je premagalo mojo utrujenost. Pot domov je bila dolga, ves čas pa sem še vedno skakljal in spraševal ata: »Gremo jutri še enkrat na kres? A gremo?«

»Jutri ne bo kresa. Samo danes je, zato, ker imamo danes delavci svoj praznik. Da se srečamo, poveselimo, da smo prijatelji in ponosni na vse, kar smo zgradili in naredili. Drugo leto pa gremo. Spet!« je rekel ata. Ko sem padal v utrujen spanec, so bile moje misli pri ognju in kresu. »Drugo leto, torej. Kres. Maj. Praznik za ata in mamo in prijatelje, ki delajo« so bile misli, ki so utonile z menoj v globok, srečen spanec.«

To je bilo pred 60. leti. Star sem bil pet let. Vsa leta od takrat in še danes so misli, ki so utonile z menoj v spanec, še vedno v meni. In občutki. A vse bolj sem prepričan, da je ta dan v maju, ta sreča, ta velik ogenj, to prijateljstvo, le še spomin na nekaj veličastno lepega. Ko sem zadnja leta hodil na kres, je ogenj v meni ugašal. Veselja nisem videl. Tudi nageljnov ne. Tudi ljudi je bilo veliko manj.

In ko danes zaspim, zaspim z mislijo: »Zakaj ni več tako, kot je bilo takrat, pred 60 leti? Ker se staram? Ali? …«

Bogdan Barovič

Foto: Bogdan Barovič: Garanje (olje na platnu)

Previous article
Next article

Isti avtor