30 let ste bili tako ali drugače del lokalne politike v Hrastniku, najprej kot poslanec, potem kot župan. Kako se je Hrastnik v 30 letih spremenil?

Dobrih 28 let sem v lokalni politiki ali celo nekaj več, če štejemo tudi tisti čas, ko sem bil član občinskega izvršnega sveta. Prvič sem leta 1990 kandidiral za trodomno občinsko skupščino, potem pa še enajstkrat – petkrat za poslanca državnega zbora, vmes tudi za občinski svet in seveda štirikrat za župana občine Hrastnik. Mislim, da se je v teh 28 letih Hrastnik spremenil, trdim, da na lepše in boljše. Veliko uspešnih projektov je bilo izpeljanih. V tem obdobju je bilo mogoče pridobiti znatna evropska sredstva. V Hrastniku smo bili med petnajstimi najboljšimi slovenskimi občinami pri črpanju evropskega denarja. V tem obdobju smo pridobili približno 21 milijonov evrov evropskega denarja iz različnih skladov za zelo pomembne projekte na različnih področjih in s tem spremenili podobo Hrastnika ter ustvarili razvojne priložnosti za razvoj gospodarstva. Eden od pomembnih projektov je bila izgradnja industrijske cone v Podkraju. Tudi na ostalih področjih smo izvedli pomembne projekte – na področju šolstva, predšolske vzgoje, okolja in prostora, urejanja mestnega jedra … Poskrbeli smo za enakomeren razvoj vseh desetih krajevnih skupnosti in mislim, da je bilo v tem obdobju veliko postorjenega. Urejena je bila nova hrastniška osrednja knjižnica, zgrajen podjetniški inkubator, energetsko je bila sanirana osnovna šola v Hrastniku, izvedena rekonstrukcija in nova gradnja dolske šole, uredili smo veliko kanalizacije, zgradili čistilno omrežje, regijski center za odpadke in še bi lahko našteval. Gre za pomembne projekte, ki so omogočili razvoj Hrastnika.

Kateri projekt je bil najbolj zahteven? Iz vidika usklajevanja, denarja ali pa kakšne druge stvari?

Vsak po svoje. Če nimaš dobrega projekta, je težko dobiti evropski denar. Osnova je kvaliteten projekt, delali smo jih tudi na zalogo, zato smo bili pri črpanju evropskega denarja uspešni. Če si se lotil izdelave projekta takrat, ko je bil objavljen razpis, si namreč težko ulovil vse roke. Po finančni plati je bil zelo zahteven projekt Regijski center za ravnanje z odpadki. V tem projektu smo sodelovali z občinami od Litije do Radeč. Vloženih je bilo slabih 13 milijonov evrov: dobrih 9 milijonov evrov evropskih sredstev, približno 2,2 milijona evrov smo prispevale občine, ki smo gradile center, ostalo iz integralnega proračuna. Projekt se je vlekel kar nekaj let, vmes se je spreminjala tudi zakonodaja, tako da je bilo potrebnega veliko usklajenega dela, ne samo znotraj lokalne skupnosti, temveč tudi v sodelovanju z vsemi občinami in z ministrstvom. Sicer pa je vsak projekt pomemben, tudi tisti najmanjši, na primer ureditev kašče v Šavni peči, ki je z vidika etnološke dediščine, razvoja podeželja in ohranjanja spomina na našega velikega rojaka Antona Sovreta zelo pomemben projekt.

Česa pa v šestnajstih letih županovanja niste uspeli uresničiti, a ste si tega želeli?

Želel sem si, da bi v teh šestnajstih letih pričeli z gradnjo glavne ceste Hrastnik-Zidani most. To bo v prihodnje ena od prioritet Občine Hrastnik in Zasavja. Ta cesta ni pomembna samo zaradi izgradnje prve hidroelektrarne na srednji Savi, ampak predvsem iz razvojnega, prometnega in okoljskega vidika. Ko bo ta cesta zgrajena, bomo izboljšali kvaliteto življenja in bivanja v Hrastniku. Promet, ki ne sodi v ozko dolino, bo šel ob Savi navzdol, Hrastnik in Zasavje bomo odprli proti Posavju in nazaj proti celjski regiji. Druga želja je bil projekt izgradnje hidroelektrarne na srednji Savi. Tudi na tem področju je bilo veliko aktivnosti, a na žalost nismo prišli do podpisa koncesijske pogodbe. Verjamem, da bo pogodba v naslednjem letu podpisana in bomo začeli z umeščanjem prvih treh hidroelektrarn na srednji Savi v prostor in potem čimprej tudi z izgradnjo. Pred tem je seveda treba zgraditi tudi glavno cesto Hrastnik–Zidani most. Želim si, da se čimprej dokonča rekonstrukcija ceste čez Dol, saj se bodo odprle nove razvojne priložnosti tudi za drugo največjo krajevno skupnost v naši občini. Ampak to so investicije, ki na žalost niso v pristojnosti lokalne skupnosti. Denar zagotavlja država.

Županovanje pred šestnajstimi leti in danes … Kakšna je razlika?

Razlika je kar velika, čeprav – vedno je bilo potrebno delati za ljudi. Tako prvokot zadnje leto. Vedno sem poskušal delati v dobro občanov in občank, v dobro Hrastnika in Zasavja. Danes je potrebne več energije, več vloženega dela, da pripraviš projekt, kot je bilo potrebno pred šestnajstimi leti, ko smo pričenjali s temi zgodbami. Zdi se mi, da ti te stvari vzamejo veliko časa, truda, napora in še česa drugega.

So ljudje zdaj kaj bolj zahtevni kot recimo 20 let nazaj?

Zdi se mi, da smo vsi skupaj bolj zahtevni. Tudi to zelo uspešno koriščenje evropskega denarja, velike investicije, ki smo jih v zadnjih letih izvedli v naši občini, na koncu za seboj potegnejo vedno večje obveznosti in večja pričakovanja. Ljudje imajo občutek, da je vedno mogoče vse postoriti v enem letu, pa to ne drži. Proračunska sredstva so omejena, na letni ravni imaš za investicije denarja toliko, kot ga imaš, in znotraj tega moraš izpeljati naložbe.

Koliko so vam pri uresničevanju raznih stvari pomagale veze in poznanstva iz poslanskih časov?

Zelo. Mislim da mi je bilo najlažje, ko sem bil župan in poslanec. Tisto, kar sem obljubil, sem potem skozi državni proračun moral tudi pripeljati v Hrastnik. Skozi delo v parlamentu seveda spoznaš in se srečuješ z ljudmi, ki na tak ali drugačen način odločajo o vseh pomembnih zadevah, ne samo v državi, ampak tudi v lokalnih skupnostih. Mislim, da je bilo takrat lažje pridobiti denar za številne evropske in druge projekte, ki smo jih izvajali v občini Hrastnik, in delo v parlamentu je bilo gotovo dragoceno, saj sem spoznal veliko ljudi, ki so odločali. Ta poznanstva so dobra.

So ostale tudi kakšne prijateljske vezi iz tistih časov?

Kar veliko. Še sem v stiku z nekdanjimi poslanskimi kolegi, s tistimi, ki so bili nekoč ministri in ministrice. Kadarkoli se srečamo, se prijazno pozdravimo, rečemo kakšno besedo … Teh stikov je kar veliko in ponosen sem, da sem v slovenski politiki spoznal veliko častnih ljudi, ki jim je vodilo predvsem to, da delajo v dobro ljudi. Te stike bom poskušal ohranjati tudi v prihodnje.

Torej ne delite splošnega mnenja ljudi, da je politika nekaj umazanega?

Ne. Tudi v politiki se najdejo posamezniki, ki delajo politiko umazano. Na splošno pa sem v politiki spoznal veliko poštenih, častnih ljudi.

V več kot 25 letih samostojne Slovenijese je na vrh
povzpelo tudi nekaj zelo sposobnih in uspešnih Hrastničanov. Kako gledate na takšne uspehe, ne glede na področje?

Mislim, da v naši lokalni skupnosti živi in dela veliko zelo uspešnih posameznikov, tako na gospodarskem področju, kot na področju športa in kulture, ki so promovirali ne samo našo občino, ampak tudi Slovenijo v Evropi in v svetu. Bili so zelo uspešni in na to smo lahko zelo ponosni. Vedno sem poudarjal, da sem ponosen na uspehe tako gospodarstvenikov, kulturnikov in športnikov. Če bi začel naštevati, bi bil ta seznam zelo dolg. Smo ena od bolj športnih občin v naši državi. Če pogledamo uspehe naših športnikov glede na velikost občine, glede na ekonomsko moč, mislim, da smo ena od najbolj uspešnih lokalni skupnosti. Če začnem samo pri Petru Kauzerju, če nadaljujem z Denisom Šketakom, z rokometaši, ki igrajo v prvi ligi, pa košarkarji, kegljači, zelo uspešni so tudi igralci namiznega tenisa, pa Darko Jorgič, ki igra zdaj v tujini, karateisti, Gorenc in tako naprej. Tudi na kulturnem področju imamo kaj pokazati, lahko smo ponosni na Branka Potočana in festival Rdeče revirje, na obe godbi in na ostale ustvarjalce na področju kulture. In seveda tudi na področju gospodarstva – dve vodilni hrastniški podjetji, Steklarna in TKI, nista samo nosilca gospodarskega razvoja lokalnih skupnosti, ampak tudi družbenega razvoja naše lokalne skupnosti. Ne delujeta samo na slovenskem trgu, ampak sta podjetji, ki sta uspešni na vseh svetovnih trgih. Ponosni smo lahko tudi na številne druge posameznike, ki delujejo znotraj javnih zavodov, društev … Zdi se mi, da imamo v naši občini biti na kaj ponosni.

Kam bi se v svoji občini kot župan večkrat odpravili, če bi imeli več časa?

Imel sem res malo časa. Kot župan sem poskušal biti veliko med ljudmi, skušal sem obiskati številne prireditve, ki se vsako leto odvijajo v naši občini, in se tudi zahvaliti tistim, ki so te prireditve pripravljali. Tudi v krajevnih skupnostih se mi zdi, da sem bil dovolj prisoten, probleme poznam in smo jih tudi poskušali reševati. Ne vseh, ker imamo na žalost premalo proračunskih sredstev, da bi se dalo vse urediti, veliko pa smo jih rešili v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi in krajani. Časa mi je zmanjkovalo predvsem za moje osebne hobije, a računam, da ga bom imel zdaj več – da ne velja tista, da »penzionisti« nimajo nobenega časa. Želim si, da bi imel čas predvsem za svoje hobije, prijatelje, čas, da grem večkrat v naše lepe hribe.

Kaj boste počeli kot upokojenec?

Nekaj mi sicer še manjka, da izpolnim vse pogoje za odhod v pokoj. Nisem se še odločil, kaj bom počel, vendar predvsem upam, da bom sam gospodar svojega časa. Ko sem bil župan, so bile na prvem mestu moje dolžnosti in obveznosti, zdaj pa računam, da bom lahko malo več hodil v hribe, več kolesaril, se bolj posvetil ženi in vnukinji, imel čas, da tudi kam odpotujem in kaj vidim.

Ne bova govorila o aktualni politiki, ampak vseeno, kaj želite Hrastničanom in Hrastničankam?

Želim jim vse dobro, tudi novemu županu želim, da bi uspešno vodil lokalno skupnost. Tistim, ki bodo odločali v občinskem svetu, želim, da bi se znali povezati med sabo v dobro projektov, v dobro razvoja Hrastnika. Prepričan sem, da je prihodnost na strani znanja, odličnosti in delovne etike, in prepričan sem, da tega v Hrastniku premoremo veliko. Vedno sem rekel, da so največji razvojni potencial Hrastnika in Zasavja ljudje – znanje, ki ga imajo v sebi, izkušnje, tradicija. Če bomo vse to znali vpeti v razvoj Hrastnika, sem prepričan, da nas čaka lepa prihodnost. Vsakemu posebej pa želim, da bi se jim uresničile skrite želje, ki jih imajo v sebi, in da bi bili ponosni, da živijo v Hrastniku in delajo za Hrastnik.

Marko Planinc