Franca Šmid


Minljivost

Ko me nekoč za vedno noč zagrne

in svit me jutranji ne prebudi,

naj zemlja sprejme to, kar je minljivo,

moj duh svobodno k soncu poleti.

 

Vse kar živelo je, umreti mora,

pa naj drevo bo, trava, roža, cvet,

kako naj človek temu ubežal bi,

od nekdaj se tako ta svet vrti.

 

Vse pesmi moje bodo obledele –

za tabo kaj ostalo bo – poet?

Nič mar ne bo mi.

Na livade rajske,

bom šla bolj lepe,

bolj vesele pesmi pet.


Foto: Vukašin Šobot Hribovje


Francka Šmid je ljudska pesnica s Čemšenika. Leta 2002 je izdala pesniško zbirko Poti življenja, leta 2007 pa je nekaj njenih pesmi izšlo v zbirki Ogovarjanje tišine, v kateri so se predstavili zagorski pesniki.

Letos je ob svoji pesmi zapisala: »Rodila sem se na hribovski kmetiji pred 74 leti. Pesmi pišem že dolgo, čeprav zadnje čase bolj malo, ker bi vedno morala imeti pri sebi pisalo, da kaj ne uide iz spomina. Kar nekaj pesmi se je nabralo, tudi 3 pesniške zbirke so nastale, drugače pa je to bolj zabava, sprostitev in hrana za dušo.«