Barbara Hanžič Visinski na spletni strani Jamatlona dni piše o svojih pripravah na Zimski jamatlon.
»Med pohajanjem pogovor o črno črni temi. Klasičen prostočasni pohodni ritem – trije koraki naprej, dva nazaj. Pa o laternah, naglavnih svetilkah, pikasih, hercih, »fecah« in »šufecah«. Višnja na smetani pa »kako le so knapi lahko kopali, če jim kdaj svetilke niso delale?«. Brr. Najmanj kar nisem, je to, da v tistem trenutku nisem sočustvovala z ubogimi knapi in razmišljala, kako so lahko delali. Zaskrbelo me je samo za svoje preživetje. In ta pomemben podatek si skušam zabeležit v eno od tistih parih sivih celic, ki še niso vklopile jamskega avtopilota. S seboj vzamem komplet rezervnih baterij za lučko. Nujno. Plus še enega za vsak slučaj.
»Kaj pa je zdaj tukaj spodaj?« Ja, prav veliko ni. Nekoč rjavega zlata polna jama, danes prazna črna luknja. »Ja, kako pa lahko potem hodimo, če je pod nami luknja?« Ker da je na predhodnem zaslišanju doma babi izdala, da so se tla tod okoli začela pogrezati. In pogreznila pred točno 50 leti. »Kaj, če se danes spet?« Ja, porkamadona, a še ne bo dovolj?! Precej hitreje od želenega končamo to radoznalo ekskurzijo, ki ves čas trenira moje že rahlo razrahljane nerve. In nazaj čez območje Gvido jaška 3, po naše čez Gojdo,« piše Barbara Hanžič Visinski. Pa še o čem. O kodah, jaških, prežarčenju v jamo in… Seveda, vsega ne povemo. Bo treba kar na www.jamatlon.si.
ZT
