Matej Strgaršek je z novim letom prevzel vodenje Knjižnice Mileta Klopčiča Zagorje. Sicer je v knjižnici zaposlen že več kot 13 let in je dodobra vpet v delo in poslanstvo tega zagorskega knjižnega hrama. Si je pa v pisarni že prvi delovni dan na steno nalepil napisano vodilo, po katerem se bo – pravi – poskušal ravnati. Želi si, da bi se v knjižnici razumeli in bi to znali pokazati tudi navzven, da bi dihali skupaj in bi jo tudi ljudje z veseljem obiskovali. Živi v Šklendrovcu, zase pa pravi, da je po izvoru čistokrvni Kumljanec.
Ali je nova knjižnica že na vidiku?

Žal je še bolj v povojih. V letošnjem občinskem proračunu sredstev zanjo ni. Občina je že odkupila prostore Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki jih zdaj daje v najem Punktu.

Koliko dodatnih površin bi tako pridobili?

Skupaj naj bi pridobili 400 kvadratnih metrov, a bi morali odkupiti tudi prostore Zavoda za zaposlovanje, o čemer pa trenutno ni načrtov.

Koliko prostora imate trenutno v Zagorju?

Imamo 390 kvadratnih metrov neto površin. Po normativih bi jih morali imeti 1700. Vidi se, kako imamo knjige naložene previsoko. V oddelku za odrasle imamo galerijo, v katero otroci zelo radi zahajajo, a je nevarna. Imamo le eno čitalniško mesto, to je za tisto mizo, kjer ni računalnika.

Kako boste kot novi direktor sodelovali z Občino?

Občina Zagorje je naš ustanovitelj, zato je prav, da je to sodelovanje konstantno.

Koliko imate sredstev za nakup knjig?

Okrog 44.000 evrov. Kupujemo pa tudi neknjižno gradivo, serijske publikacije. To je denar iz proračunskega denarja in z ministrstva. Na ministrstvu dobimo denar tudi za IKT opremo. Trenutno imamo v knjižnici deset računalnikov. Novost je, da je uporaba brezplačna.

Se obetajo kakšne zanimivosti?

Pri nabavi je treba slediti normativom 60:40. 60 odstotkov strokovnih knjig, 40 odstotkov leposlovja. Imeti moramo tudi 10 odstotkov neknjižnega gradiva, kot je recimo Biblos za izposojo e-knjig. Država je namenila sredstva za vse splošne knjižnice in smo morali pristopiti, čeprav se moramo še izobraziti. Lani smo nabavili prve e-knjige. Sistem deluje tako, da si uporabnik sposodi knjigo, ki se mu naloži preko Adobe ID-ja in jo lahko prebira 14 dni. Po tem času se knjiga zbriše. Je pa pri tem tako, da e-knjiga ni last knjižnice, zakupimo jo lahko le za 52 izposoj, nato jo je treba pa spet plačati. Glede na to, da namenjamo toliko denarja za Biblos, se bomo letos potrudili, da bomo storitev tudi bolj promovirali.

Ponujate pa tudi druge e-vire?

Do zdaj smo bili zelo močni tudi v EBSCO Host, ki omogoča iskanje in pregledovanje člankov po elitnih tujih akademskih in poslovnih bazah. Glede na druge občine smo imeli precej izposoje. V Celju so na primer zabeležili 600 izposoj, mi pa smo jih imeli 230. Ti viri so zelo priročni, sploh, ko nam zmanjka strokovne literature.

Kako pa se dostopa do teh baz?

Prek zavihka E-viri na naši spletni strani, ki smo jo decembra prenovili.

Koliko pa ima knjižnica članov?

Okrog 3500.

Ste zadovoljni s to številko?

Primerljiva je z drugimi občinami, to je okrog 21 odstotkov prebivalcev. A seveda nisem zadovoljen. Vedno se da povečati število članov. Sploh lani, ko smo pridobili nove prostore na Izlakah, se je obisk občutno povečal. Prejšnji prostori so bili v tretjem nadstropju neprimerni, nedostopni. Zdaj so vsi dostopni za invalide in mamice z vozički.

Imate letos predvidene kakšne investicije?

Zaenkrat ne. V Zagorju si želim dvigalo. To je bilo že parkrat rečeno. Mladinski oddelek namreč še vedno ni dostopen invalidom in vozičkom. Ponavadi nam mame pustijo otroke v vozičkih kar na odraslem oddelku in poprosijo, če lahko malo pogledamo nanje, medtem ko skočijo na mladinski oddelek same ali s starejšim otrokom.

Lahko pričakujemo kakšne novosti v programu?

Več literarnih večerov, poudarek bo na domoznanstvu, to pomeni, da bomo še bolj predstavljali zagorske avtorje, zagorske goste … Če ne bomo mi poskrbeli za njih, kdo bo. Jaz si že dolga leta želim tudi Iztoka Mlakarja, ampak za zdaj nam ga še ni uspelo prepričati.

Katere pa so bile najbolj brane knjige v lanskem letu?

Po navadi so to domača branja. Ampak še vedno so bili lani zelo aktualni romani, kot je 50 odtenkov sive in podobni.

Kakšne vrste bralec pa ste vi?

Trenutno zvečer prebiram bolj otroške knjige, sin Gal je star devet let in hči Anika  štiri. Zase sem nazadnje vzel Kronosovo žetev, izredno dobra knjiga, v kateri avtorica Mojca Kumerdej zelo realno predstavi slovensko protireformacijo. Zelo rad imam kriminalke, pa tudi zgodovinske knjige in potopisne, kot so Divja, V divjini, Pot, Reinhold Messner. Zelo rad berem, sem pa dokaj počasen bralec. Nekateri lahko berejo po štiri knjige naenkrat, menjajo, preskakujejo, jaz imam eno knjigo na polici tudi tri tedne. Verjetno zato, ker vmes prebiram otrokom. Se mi pa zdi branje zelo pomembno. Mislim, da bi moral vsak spoznati knjižnico, sploh, ker je do 18. leta obisk brez članarine. Na osveščanju bomo še veliko delali.

Kaj pa še vaši drugi hobiji?

Tek, fotografija, … Sedem let sem treniral plavanje v Trbovljah. Lani septembra pa sem šel s prijateljem tudi na prvi triatlon na Bled. Pri plavanju sem bil med boljšimi, drugje pa niti ne, a občutek je bil zelo dober. V takih letih smo, da je treba nekaj storiti zase. Mislim, da moraš biti ves čas v gibanju. Tudi z otroki se trudimo. Letos, 2. januarja, smo šli že na Kum.

Knjižnica sodeluje tudi z društvi, klubi?

Res je. Ko v goste povabimo fotografe, to storimo v sodelovanju s Foto klubom Goga. Tako smo gostili Pulitzerjevega nagrajenca Srdjana Živulovića, pa Arneja Hodaliča … Definitivno bomo s tem sodelovanjem nadaljevali.

Ali je knjižnica dovolj odprta za vse ljudi?

Mislim, da je. Je pa zanimivo, da nekateri spoznajo knjižnico šele, ko gredo v pokoj, ker imajo takrat čas za branje. Kar je škoda. Mislim, da se moramo ves čas truditi in z različnimi programi in dejavnostmi privabljati občane. Verjetno je tistih 21 odstotkov prebivalcev res prenizka številka. Takoj, ko bodo prostori večji, sem prepričan, da bo tudi obisk večji. A na to bomo morali še malo počakati.

Tatjana Polanc Kolander