Po prihodu predsednika RS Boruta Pahorja, ki je pred delavskim domom pozdravil zastavonoše veteranskih organizacij in nosilce bojnih zastav, sprejel pa ga je Policijski orkester, so v gledališki dvorani Delavskega doma Trbovlje zadoneli takti slovenske himne (trobilni kvintet Policijskega orkestra). Slavnostni govornik na prireditvi, predsednik Državnega zbora RS dr. Milan Brglez, je v slavnostnem govoru med drugim naštel nekaj zgledov, kako so se ljudje iz zasavskega okolja znali zoperstavljati. Tako ali drugače. Npr. dr. Janez Drnovšek je “zgled doktorja ekonomije, ki je zasedal najvišje državne funkcije, in ki se je znal na stara leta, s šibkim telesom a mogočnim duhom, postaviti po robu linču množice v bran človekovih pravic manjšin. Rudar Mehmedalija Alić, “rudarski dijak iz Srebrenice, ki mu usoda ni prizanašala in mu je odvzela mnoge bližnje, a je trenutek svojega najgrozovitejšega odkritja pospremil s klicem k več človečnosti, ne pa k maščevanju.” Laibach je izpostavil kot zgled glasbenikov, ki so družbeno – političnemu sistemu nastavili zrcalo, ga izzvali in zamajali, ko so ga soočili z njegovimi največjimi norostmi. Plesalec Iztok Kovač pa je po Brglezovo premagal silo teže, ko je segel na sam vrh, da bi videl dlje in čez meje človeškega ustvarjalnega izraza. V izbor raznolikih uporov, upornic in upornikov je Brglez uvrstil brez izmen še rudarje, ekologe, direktorje, tehnologe, politike in pesnike, včasih celo vse te v eni osebi.
Program po scenariju Stojana Pelka in v režiji Iztoka Kovača je pokazal na nekaj zasavskih odličnosti, nekaj zasavskega uporniškega duha. Na sceni so izpisali letnice rudarskih stavk. V vseh obdobjih in sistemih so rudarji stavkali. Pred prvo svetovno vojno, med obema, v socializmu in kapitalistični samostojni Sloveniji. Rdeča nit proslave so bila srečanja dr. Janeza Drnovška in rudarja Mehmedalije Alića (interpreta Blaž Dolenc in Vito Weis). Na oder je v rudarski delovni obleki stopil vodja zadnjega knapovskega štrajka Toni Lisec, ki je povedal: »Rudnik se bo po 200 letih zaprl. Duol uspodi ni bila zajebancija. Zdej je pa tema, tišina, ku na britufi. Ampak ostal bomo kumarati, do konca, za zmeri. Del, pa muč, bomo iskal drugod, mat kurba, ampak se bomo že znajdl.«
Program je bil na trenutke izjemno pretresljiv, sporočila Zasavcev Sloveniji (predvsem pa oblasti) pa močna. Nastopili so plesalci Kovačeve skupine En knap, njihov “remake” posnetka in živega plesa je prinesel izjemno doživetje. Laibach na vrtljivem odru trboveljskega delavskega doma, v domači dnevni sobi, kot vedno – odličen. Člani vsaj v Trbovljah že legendarne Delavske godbe Trbovlje so zaigrali Adamičevo Tratata, že igra naša muzika, ki jo je mojster Bojan Adamič napisal posebej za trboveljsko godbo.
Potem pa posnetek Drnovška, ko je bil predsednik države in je malo pred božičem prišel v Ambrus, ko so tamkajšnji prebivalci odvrnili dva bivalnika za ambruške Rome. Objem z Elko, potem pa je v razburjeni množici zasavski Janez po domače, zasavsko, povedal: »Za božič pa nou lejt jih pa ne murmo pustit, da bodo tukile uzuni na mrazu umrl. Zarad tega jim dejmo vsaj tulk pumagat kot ljudje, kot ljudje … A ste vi ljudje, al kva ste?«
»Pa danes? Smo ljudje, ali kaj smo?« je zarezalo po dvorani v Trbovljah in po Sloveniji.
Svoje sta preko video posnetkov povedala še okoljski aktivist Uroš Macerl in multimedijska umetnica Maša Jazbec, na posnetkih so se odvrteli znani in manj znani zasavski ekološki obrazi, člani trboveljskih pevskih zborov pa so ob žvižganju Laibachove glasbe z odra odnesli kocke, ki so simbolizirale konec rudarjenja v teh krajih. Proslavo v Trbovljah so končali z mislijo: »Ustvarjati pomeni upirati se. Upirati se pomeni ustvarjati.«
MP
