Kaj bi v svojem dvoletnem mandatu na mestu direktorja Mladinskega centra (MC) Zagorje najbolj izpostavili?
»Začelo se je tako, da leta 2010 v bistvu nismo imeli niti prostora in kakšna dva meseca niti programskih sredstev. Začeli smo v eni pisarni. Ko smo potem tudi uradno dobili prostore, smo jih s pomočjo mladih prostovoljcev začeli urejati. Pleskali smo, polagali laminat, … Zdaj imamo malo halo, v kateri se odvija največ stvari, od delavnic, predavanj, tudi galerijo smo uredili v njej. Imamo dnevni center, čeprav še ni odprt čez cel dan, skladišče, prostor, kjer vadijo mladi bendi. V urejanje vseh teh prostorov smo vključevali mlade, kar se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. Vzporedno je seveda rasla tudi ekipa. Program smo široko zastavili in tega se še vedno držimo.
Koliko vas je v MC zaposlenih?
Začel sem sam, zdaj nas je v pisarni tudi do deset. Redno zaposlena sva dva, poleg mene še vodja programa, potem sta dve osebi prek javnih del, dve na projektih, ena oseba dela na mednarodnih programih in z mladimi brezposelnimi in ena v medgeneracijskem programu. Običajno imamo še dva mednarodna prostovoljca. Seveda pa so tu še drugi, ki jim omogočimo opravljanje prakse (lani smo jo trem) ali pa se usposabljajo na delovnem mestu. Mladim poskušamo dati priložnost, da pri nas dobijo začasno zaposlitev, izkušnje, vključujemo jih v programe, da nam pomagajo tako pri načrtovanju, kot pri izvedbi in evalvaciji.
Za koga vse so vrata MC odprta?
Naša ciljna skupina so mladi, stari od 15 do 29 let. Že nekaj let pa izvajamo tudi medgeneracijski program, ki je v začetku združeval predvsem starejšo populacijo, zdaj pa ugotavljamo, da se dogodkov udeležujejo že vse generacije.
Na kakšen način privabljate mlade?
Predstavljamo se na osnovnih in srednjih šolah. Pomembno je, da mladi izvejo za nas, da pridejo. Privabljamo jih z dogodki, pripeljejo svoje prijatelje, nekateri se bolj aktivno vključijo, postanejo prostovoljci, … Nekako pravimo, da imamo v MC Zagorje štiri stebre: prostovoljno delo, neformalno izobraževanje, medgeneracijski program in mednarodni program. Ko mlade vključujemo v te programe, ko jih pošljemo nekam na izmenjavo, jih to tako motivira in okrepi, da jih takoj, ko se vrnejo, poskušamo vključiti v kak program, projekt, da lahko izpeljejo svoje sveže ideje.
So mladi Zasavci torej pripravljeni iti v svet?
Niso pripravljeni iti. Redki so tisti, ki so dovolj pogumni, da se kar takoj odločijo oditi za en mesec ali pa celo za leto na prostovoljno službo, v drugo okolje. Dobijo žepnino, denar za hrano, nastanitev, plačani pa za delo niso. Opravljajo različna dela, ali v podobnih mladinskih centrih, domovih za ostarele, vrtcih …
Ampak gredo?
Gredo. Imamo super partnerje na Cipru, ki delajo trikrat letno enomesečne projekte prostovoljne službe. Lažje se je odločiti za en mesec kot za pol leta. Še prej jih poskušamo motivirati za mladinsko izmenjavo, ki traja sedem, deset ali štirinajst dni kje v Evropi, ko mladi skupaj raziskujejo različne teme po metodah neformalnega izobraževanja … obstajajo tudi usposabljanja za mladinske delavce. Res je, da na teh izmenjavah ne izvemo kaj bistveno novega, ampak ta moment, ki se ustvari v medkulturnem okolju, je izjemno pomemben. Veliko spoznaš o sebi, dobiš priložnost, da vidiš stvari s čisto drugih zornih kotov, zato nam je ta mednarodni program zelo dragocen.
Kje pa bivajo prostovoljci v Zagorju?
Včasih v zasebnih stanovanjih, čez poletje tudi v šolski telovadnici, povezujemo se tudi s hostelom v Trbovljah.
Si lahko tudi Zagorje obeta hostel?
Ideje so že bile, ampak dlje od tega nismo prišli.
Ste bili tudi vi kdaj prostovoljec?
Žal te evropske prostovoljne službe nisem izkusil, čeprav so bili že takrat neki zametki tega.
Vendar ste bili že zgodaj zelo aktivni?
Star sem bil 18, 19 let, ko smo s prijatelji ugotavljali, da ni nobenih koncertov in smo se odločili sami spremeniti stvari. Ustanovili smo društvo Knap in bili kakih pet let zelo aktivni. Podpirali smo alternativno kulturo. Igral sem tudi v več bendih in na nastopih videl podobne klube, mladinske centre, kako delujejo. Tako smo od leta 2000 tudi v Zagorju začeli dajati pobude za mladinski center, zbirali smo peticije, prirejali okrogle mize, povezovali vse mladinske organizacije ter tako vplivali na odločevalce, da so korak za korakom prišli do ustanovitve javnega zavoda. Leta 2009 je bil objavljen prvi razpis za direktorja mladinskega centra, pa se nanj nisem prijavil, ker sem bil takrat že v službi in sem se kar videl tam. A ker ni bil noben kandidat primeren, so razpis leta 2010 ponovili, jaz pa sem se takrat ravno odločil zamenjati službo, pa sem se prijavil in bil sprejet. Po izobrazbi sem sicer diplomirani inženir elektrotehnike, a sem že na faksu, ko smo ustanovili društvo, spoznal, da me zelo veseli organizacija in take stvari. Danes lahko rečem, da z Občino Zagorje super sodelujemo. Res se financiramo iz občinskega proračuna, a smo že po treh letih delovanja začeli pridobivati sredstva prek razpisov. Zdaj že od 40 do 50 odstotkov denarja pridobimo prek razpisov in smo eden redkih javnih zavodov v občini, ki ima tako razmerje financiranja.
Letošnji načrti?
V vsem tem času smo razvili en tak model, ki mu sledimo. Vstopili smo v nekaj projektov. Med njimi je projekt Mladinskega centra Trbovlje Ključ, kjer delamo z mladimi brezposelnimi. Poskušamo se orientirati na to, kar zaznamo, da je pri mladih problem. Skupaj z ZLU bomo v obdobju petih letih združevali program za vse generacije, ki se bo odvijal po vsem Zasavju …
Lahko mladi Zagorjani še rečejo, da se nimajo kam dati?
Še vseeno to rečejo. Ampak se mi zdi, da se vse bolj zavedajo, da je pri nas prostor, kamor lahko pridejo. Seveda vsi nikoli ne bodo prišli. Tudi v knjižnico in kulturni center ne hodijo vsi. Sem pa zelo vesel, da nas skupine mladih , ki jih imenujemo tudi mladi z manj priložnostmi, poiščejo, prepoznajo … Ravno pred kratkim se je zgodilo, da smo vzpostavili stik z mladimi, ki se zadržujejo na Partizanu. Vesel sem, da so nas prepoznali kot nekoga, ki jim lahko pomaga. Nekaj smo jih poslali v tujino. Letos sta dva prišla vprašat, če bi jim lahko najeli telovadnico, v kateri bi čez zimo igrali košarko, in smo to uredili. Zdaj enkrat tedensko mečejo na koš v telovadnici kisovške osnovne šole. Tisti, ki so aktivni, se bodo vedno znašli. Naša naloga je, da jih pri tem podpiramo. Zelo pa smo veseli, ko pridejo tudi taki, ki so morda malo manj iznajdljivi, ki imajo manj priložnosti …
Tatjana Polanc Kolander
