Če se sprehodimo od praznika do praznika, s čim ste v zadnjih letih najbolj zadovoljni in s čim morda niste?
Vsekakor je za nami težko obdobje. Želim si, da je tega obdobja konec in se počasi vrnemo v normalno življenje, ko se bomo lahko tudi družili. Največji dosežek od lani do letos je kup pripravljenih projektov, ki čakajo na izvedbo. V tem letu smo denimo dobili odločbo za gradnjo obrtne cone in za projekt še 3,3 milijone evropskih in državnih sredstev.
S čim, kar se je v občini naredilo v zadnjem letu, pa ste najbolj zadovoljni?
Uredili smo precej cest. Denimo cesto v Podkraju, ki je bila velika naložba za KS in občino. Pomagala je tudi država s 80.000 evri za nameščanje ograj. Zdaj je cesta spet prevozna.
Strateška poteza je bila odkup Komunale Hrastnik, kar je dodana vrednost, saj jo bomo kot javno podjetje lahko uredili na način, kot smo uredili ostale. Zelo sem zadovoljen z velikimi koraki v zdravstvenem domu in KRC-u. Po lanskoletnem šoku ob smrti doktorja Ejupija smo uspeli zapolniti vse ambulante, kar je za občane zelo pomembno. Uredili smo zobozdravstveno ambulanto na Dolu, v zadnji fazi sledi še zamenjava oken in vrat v delu ambulante na Dolu.
Od rudnika smo odkupili še nekaj površin, kar je velikega pomena. Zelo veliko energije in denarja smo vložili tudi v projektno dokumentacijo za dom na Leši, ki je pripravljena za realizacijo. Mislim, da so to projekti, s katerimi se lahko pohvalimo.
S čim pa v zadnjem letu niste zadovoljni?
Vsekakor s tem, da je šlo urejanje dokumentacije pri nekaterih projektih prepočasi, predvsem tam, kjer je vključena država. Včasih po naši, včasih po projektantski, včasih po krivdi države. Nekatere stvari pa se sploh ne premaknejo. Najbolj me moti projekt ceste Hrastnik–Zidani Most, kjer država sprejem državnega prostorskega načrta zamika vsako leto za eno leto naprej. To je nesprejemljivo, saj moramo začeti z delom, ker je ta cesta okno Zasavja v svet.
Ko sva že pri cestah. Kaj bi pomenil predor v Savinjsko dolino za Hrastnik?
Predor je druga najpomembnejša zadeva za cesto Hrastnik–Zidani Most. Hrastničanom bi skrajšal pot do avtocestnega priključka.
Ceroz je bil ena od nevralgičnih točk, s katerimi ste se veliko ukvarjali.
Drži. Ceroz je zelo slab primer medobčinskega sodelovanja. V preteklosti, dokler so bile smeti poceni, je vseh pet občin znalo najti skupen jezik. V trenutku, ko se je pojavila velika škoda, pa tega skupnega jezika nimamo več, kar je velika škoda za vse regijske projekte. Zavedam se, da so bile v preteklosti na tem projektu narejene napake, tako s strani občin kot tudi s strani takratnega vodstva, tako da se je nabralo kar nekaj zamer. Ne glede ne vse bi morali iskati skupen jezik tudi tu. Prepričan sem, da Ceroz ni zavožena zgodba, in se jo da urediti. To dokazuje tudi urejanje okoljske problematike na smetišču, ki se je v dveh letih in pol zelo izboljšala. Danes je veliko manj kupov smeti, odlagalno polje je bolje urejeno in tekoče poslovanje je normalno. Želel bi si, da bi vse občine skupaj iskale rešitev tudi za Ceroz.
Ko smo že pri medobčinskem sodelovanju. Kako vpliva Ceroz na splošno medobčinsko sodelovanje in na skupne projekte v Zasavju?
Bojim se, da ne najbolje. Ni težava, da ne bi bilo želje po sodelovanju, ampak primanjkuje dialoga. To je tako kot v družini. Dokler ne rešiš enega spora, se v ozadju vedno kuha neka zamera. Vsak spor je potrebno reševati sproti, da lahko na drugih projektih delaš normalno naprej. Želim si, da bi vse občine naredile korak nazaj, bojim pa se, da Občina Trbovlje tega ne bo storila. Za regijo to ne pomeni nič dobrega. Predvsem na področju kulture in turizma bi morali delati enotno, saj bi se s tem prepoznavnost Zasavja izboljšala. Ne smemo se prerekati ob vsakem projektu, ampak sodelovati in iskati skupne točke, ki jih imamo veliko. Ljudje si želijo več sodelovanja.
Kako gledate na predlagane rešitve volilne in pokrajinske zakonodaje?
Želel bi si, da je zasavska regija čim močnejša, v tej pokrajini vidim tudi Šmartno pri Litiji in mogoče še Radeče. Tako bi si lažje izborili dobro pozicijo v primerjavi z drugimi regijami. Vendar občine ne bi smele tekmovati med seboj. Z regionalizacijo lahko veliko pridobimo, če bomo zadevo zastavili na pameten način. Kar pa se tiče volilne zakonodaje, je to boleč udarec za Hrastnik. Vemo, da je ustavno sodišče že nekaj mandatov nazaj naložilo, da morajo biti okraji pravično razdeljeni. Vemo, da je bil Hrastnik najmanjši volilni okraj v Sloveniji. Hrastnik ima približno 8000 volivcev, okraj v Ljubljani jih ima 25 tisoč, zato je nujno, da so volilni okraji približno enaki. Ni pa pomembno, kako se ta imenuje. Skupen volilni okraj Hrastnika in Trbovelj lahko spodbudi sodelovanje med Hrastnikom in Trbovljami. Navsezadnje bo moral vsak kandidat prepričati volivce v obeh občinah.
Kakšni so občinski načrti?
Ključni projekti do konca tega mandata so vzpostavitev obrtne cone, gre za 4 milijonski projekt. Ob tem je še 6 milijonov evrov vredna investicija Plinovodov v plinovod in približno dva milijona evrov vredna naložba v cesto mimo steklarne in kemične tovarne ter še investicija obeh tovarn v objekte na tem področju. Za Hrastnik je to verjetno največji projekt v zadnjih desetletjih.
Naslednji velik projekt, v katerega je bilo veliko vloženega dela, je kanalizacija. Dobra dva milijona evrov gre za ceste Novi log, Veličkovo cesto, Cesto padlih borcev, Pot Josipa Brinarja in del Prapretna. Teh pet ulic naj bi se uredilo skupaj s kanalizacijskim vodom.
Tretja nepomembnejša naložba za življenje v Hrastniku je projekt zasnove večstanovanjskega naselja Resnica s 66 stanovanji. Najemniške bosta gradila Občina in Spekter, nekaj lastniških pa preko stanovanjske zadruge. V Hrastniku je vse lepše živeti, vse več je mladostne energije. Pripravljamo še nekaj lokacij za gradnjo večstanovanjskih objektov na Dolu in v Hrastniku in lokacije za približno 50 stanovanjskih hiš.
Še vedno menim, da je potencial Hrastnika razvoj železnice, da bi vlak, opremljen z internetom, iz Hrastnika do Ljubljane prišel v 40 minutah. Nepremičnina v Hrastniku je namreč veliko cenejša kot kje v Sloveniji, kvaliteta življenja pa celo boljša.
V tem letu bomo zaključili še dve investiciji v športnem parku: tartansko stezo in nova otroška igrala. Celotna naložba je vredna malo manj kot 100.000 evrov. Prav tako smo pridobili sredstva za obnovo Mlakarjevega stanovanja. Obnovili bomo zunanjost, naslednje leto pa še notranjost. Upam na ureditev hostla.
Še en pomemben projekt je v pripravi: dom starejših občanov na Leši. Če bo vse po sreči, bomo gradnjo začeli naslednje leto aprila, še prej mora država urediti cesto do Leše. Razvojno gledano je zelo pomembna tudi cesta čez Dol, ki jo bodo začeli graditi pred cesto v Zidani Most. Objekti so odkupljeni, prihodnje leto se lahko prične gradnja.
Kam pa nekoga, ki pride v Hrastnik, najraje peljete?
Odvisno, kdo pride. Če pride kdo z majhnimi otroki, gremo ponavadi na Kal. Eno od kolegic nameravamo peljati v Mišji dol in potem verjetno v Gore. Ker živim na Dolu, pa se s tistimi, ki pridejo le na malico, ponavadi oglasimo v Gurmanu.
Veliko ljudi pride do mene, da bi radi videli kaj rudniškega. Trenutno jame žal še ne moremo ponuditi kadarkoli na ogled. Pogosto pa koga individualno peljem pogledat strojnico, kompresorsko postajo, litoželezni jašek in Mlakarjevo stanovanje. V tem letu smo naredili še en korak. Z ministrstvom pripravljamo projektno dokumentacijo, da bi Vilo de Sepi spremenili iz spomenika lokalnega pomena v spomenik državnega pomena, kar bi pomenilo možnost za resno obnovo objekta.
Marko Planinc
Foto: Občina Hrastnik
