Marjetka Bizjak je dolgoletna ravnateljica Srednje tehniške in poklicne šole v Trbovljah. Letos so ji v Trbovljah podelili naziv častna občanka. Visoko priznanje bo nosila brez nadutosti in brez napuha, pravi. Dejavna je tudi v različnih združenjih in v Lions klubu. Letos smo jo nominirali tudi za Zasavko leta in tudi s to nominacijo se je Bizjakova soočila tako, kot zna: bila je počaščena.
Kakšna je STPŠ s primerjavi z drugimi podobnimi šolami v Sloveniji?
Težko vprašanje. Šole so dobre, je pa vsaka malce drugačna. Mi se od drugih razlikujemo po tem, da nismo zelo veliki, naša mantra pa je, da je pomemben vsak posameznik. Naša prednost je, da imamo mnogo programov, ekipo, ki čuti do šole pripadnost. To želimo privzgojiti tudi dijakom. Ne ukvarjamo se toliko z drugimi, kot se sami s seboj.
Ta pripadnost šoli se kaže tudi v tem, da se bivši dijaki šole vračajo kot direktorji podjetij ali nosilci različnih funkcij?
Seveda, to je pripadnost, ki jo čutijo generacije že izpred desetih, petnajstih in še več let in tudi mlajši. Vsak od nas čuti neko nostalgijo, spomnimo se lepih stvari iz srednješolskih let in to je pogosto razlog, da tudi oni prihajajo nazaj in s šolo sodelujejo.
Tudi vi spodbujate sodelovanje s podjetji, zakaj ste se odločili za takšno prakso?
Naši programi so taki, da že v izhodišču zahtevajo sodelovanje z gospodarstvom. Sicer naši dijaki ne bi bili usposobljeni za nadaljevanje študija ali zaposlitev. Zaradi tega si prizadevamo za čim tesnejše sodelovanje z gospodarstvom.
S katerimi podjetji najlažje najdete stik?
Z mnogimi in tudi z različnih področij. Imamo namreč čez 60 pogodb za praktično usposabljanje, med njimi so tudi manjši delodajalci, s katerimi krasno sodelujemo na način, da vzamejo enega ali dva dijaka in ju ustrezno pripravijo na delo. Z večjimi podjetji sodelujemo na drugačen način, na primer s kakšno večjo projektno nalogo, pomagajo nam opremiti naše laboratorije in podobno.
Ravnateljica šole ste že 17 let, kaj se je v tem obdobju spremenilo?
17 let je res kar dolgo obdobje. Spremenili so se družba, zahteve, tehnologija, orodja, ki jih uporabljamo. Verjetno se spreminjajo tudi generacije, tako opažamo, vendar ne v samem bistvu. Razlike so na primer pri znanju angleščine, ki jo malodane vsi, ki pridejo v prvi letnik, dobro znajo. Pred 20 leti je bilo drugače, ker jeziku niso bili toliko izpostavljeni. Bega nas nekritičnost do podatkov z interneta. Veliko se je spremenilo v tem času. Je pa tako, da sprememb v dveh, treh letih ne opaziš, opaziš jih šele po petih letih. Ampak nima smisla prej gledati, analizirati, ker imaš potem občutek, da stagniraš, pa temu še zdaleč ni tako.
Verjetno ste začeli poučevati še v stari šoli?
Tako je. Dve leti sem poučevala na srednji elektro šoli v Zagorju, potem pa v Trbovljah, nova stavba je bila zgrajena leta 2000. Jaz sem prišla leta 1984. Imamo dve stavbi, ena je še vedno stara, druga pa nova.
Je nova stavba prinesla tisto, na kar ste upali, ko so jo začeli graditi?
Sama stavba ali zidovi ne prinesejo ničesar. Treba jih je zapolniti s pravo vsebino. Dejstvo pa je, da smo ob gradnji končno dobili telovadnico, ki je tehnična šola nikoli ni imela, kar je bil ogromen napredek.
Aktivni ste v različnih združenjih, ki povezujejo šolstvo, ravnatelje … V katerih je vaš učinek največji in ste z njim najbolj zadovoljni?
Tega ne znam izmeriti. Zadovoljna sem s katerokoli stvarjo, ki jo dobro naredim ali zmorem doseči. Ko vidim, da kakšne stvari ne gredo, ko zanje nimam več prave energije ali ocenim, da učinek ne bi bil dovolj dober, potem se umaknem. S tem nimam težav. Če pa vidim, da bi učinki lahko bili pozitivni, potem pa vztrajam.
Lahko ravnatelji srednjih šol vplivate na razne odločitve politikov, ki zadevajo srednje šole?
Jaz se bojim, da smo včasih celo pozvani, da bi kaj spremenili, pa nato ni pravega odziva na naše predloge. Mnogokrat tudi sami iščemo oz. zahtevamo, da smo sogovorci, vendar se bojim, da je čisto v resnici tega vpliva zelo zelo malo.
Ste pobudnica inovativne dejavnosti v šoli, kako se lotevate tega v šoli?
Pomembno je, da začnejo učitelji delovati z dijaki na način, da pri njih vzpodbudijo inovativnost. Se pravi, da jim puščamo svobodo, proste roke, jih spodbujamo, tudi kadar se zdi, da niso čisto na pravi poti, dajemo izzive, da imamo različne krožke, projekte. Vzpodbujamo jih tudi čisto formalno, z vzgledom, ko se tudi sami prijavljamo na inovacije. Poskušamo jim tudi zagotoviti prostor in v tem prostoru ustrezno vsebino, da lahko delajo izven pouka.
Učiteljski poklic je bil vedno po eni strani cenjen, po drugi strani pa je zaradi novih generacij vedno težji … kako vi gledate na to?
Gotovo je učiteljski poklic podcenjen. Če bo enkrat spet ustrezno cenjen, pa ne mislim samo finančno, potem bo marsikaj drugače. Pravijo, da človek druge v 70 odstotkih podzavestno uči na tak način, kot je bil sam poučevan. To se pravi, če učijo generacije 40-letnikov, ki so pred 30 leti hodili v šolo in so jih poučevali ljudje, ki sodijo spet v drugo generacijo – potem je potrebnega zelo veliko truda, da bi dosegli drugačen način poučevanja, ki bi bil bližji našim generacijam, ki so zrasle v drugačnih okoliščinah z drugačnimi orodji, drugačnimi vrednotami. Zato je ta poklic vedno težji.
Bili ste nominirani za Zasavca leta 2016, dobili ste občinsko priznanje, kako gledate na Zasavje – Trbovlje?
Vidim, da se dogaja veliko stvari in upam si trditi, da se stvari premikajo. Koliko to velja za gospodarstvo, bodo bolje vedeli gospodarstveniki. Če primerjam Trbovlje danes in 15 let nazaj, je danes gotovo vsak dan kakšna prireditev ali dogodek, za katerim stoji anganžma različnih ljudi. Zelo verjetno bom vedno našla, če bom le imela čas, nekaj, kar mi bo ustrezalo. Več je prostovoljstva, en kup dejavnosti, ki preprečujejo zapadanje v miselno depresijo, češ da se ne da nič storiti. To se mi zdi pomembno. Pomembno je, da živimo, da nismo samo rastline, da želimo nekako delovati. Do kam bomo lahko zrasli, pa je tisto, na kar nimamo vpliva samo mi, so pa zato drugi ljudje, za katere upam, da nam bodo znali zagotoviti možnosti za razvoj.
Že dolgo časa delujete v Lions klubu Trbovlje Brin, kaj vam to delovanje pomeni?
Najbolj vesela sem takrat, ko lahko naredimo nekaj dobrega, pa ni nujno, da se to vidi ali sliši. Je pa res, da moramo včasih biti bolj vidni, ker s tem lahko pritegnemo več ljudi, ki lahko pomagajo. Vesela sem, če lahko kakemu posamezniku omogočimo lažje, bolj dostojno življenje, še bolj sem vesela, ko gre za neko akcijo, ki je dolgotrajna … V našem klubu smo na primer štiri leta pobirali viške hrane in jih dostavljali Karitasu in Rdečemu križu. Sedaj se je zadeva bolj sistemizirala, uredila in ni mi žal nobene ure, ki smo jo za to porabili, pa jih je bilo veliko. Je pa res, da bi bila najbolj zadovoljna, če do tega sploh ne bi prišlo, da takih potreb sploh ne bi bilo. Vendar tako na žalost nikoli ne bo.
Kaj vam pomeni priznanje častne občanke Občine Trbovlje? Kako se zdaj sprehodite po Trbovljah kot častna občanka?
(smeh). Nič drugače se ne sprehajam, kot sem se prej. Je pa to res velika čast, ker sama vidim ogromno ljudi, ki so brez te titule, pa bi bili lahko častni občani že leta in leta. Tega, da se je moje delo prepoznalo, sem zelo vesela in nisem rekla kar tako, da je to strašna obveza za naprej. Strašno velika.
Kako so sprejeli to priznanje kolegi?
Mislim, da je bil prav kolektiv predlagatelj tega priznanja. Ja, pripravili so mi lepo presenečenje s tistimi izjavami nekdanjih dijakov na proslavi. Pri kolegih je dovolj ena beseda, en pogled, da veš, kako te nekdo ceni, kako čuti. Kako sem jaz odreagirala? Povedala sem jim, da bom ta naziv nosila brez nadutosti in brez napuha. Zahvalila sem se jim s sedemkilogramsko čokolado, ki je v zbornici in jo vsake toliko časa odlomimo košček, da lažje delamo naprej. Mislim pa, da sem vedno dovolj poudarjala, kako se nič od tega, kar se zgodi, ne zgodi zgolj s solo akcijami. Vse bi ostale samo želje, sanje, če ne bi bilo kolektiva. In ko se skupaj zložijo stvari, potem je tako, kot je.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v Zasavskem tedniku, ki je izšel 29. junija 2017.
