Marinka, zakaj ste se odločili za nakup defibrilatorja?
Zdela se mi je humana gesta ob zaključku mojega gostinstva. To je moje darilo ob upokojitvi vsem sosedom, znancem, gostom. Upam, da ga ne bo potrebno nikoli uporabljati, je pa namenjen vsem, ker je postavljen tako, da bo vsem dostopen.
Kako so se odzvali sokrajani na to?
Presenetljivo lepo. Nekaj ljudi sem pričakovala na slovesnosti, ker sem jih povabila, vendar, da so prišli v takem številu, pa si ne bi nikoli mislila in me je resnično ganilo. Bilo jih je okrog 80 in pripravljeni so bili tudi sodelovati in se ga naučiti uporabljati. Tako da je bilo zelo lepo.
Letos ste prejeli tudi priznanje Turističnega društva Trbovlje za promocijo Trbovelj. Kaj vam pomeni takšno priznanje?
Vsi delamo, da nekaj zaslužimo, to je normalno, če pa te nekdo pohvali za tvoje delo, je pa to še dodatna vzpodbuda.
Naj dodam, da sem tudi od hortikulturnega društva prejela sončnico, za katero pa je bolj zaslužen moj mož, ki skrbi za okolico. Malo ti srček pobožajo, dajo ti neko dodatno vzpodbudo, da vidiš, da ljudje cenijo ne samo gostinski del. Da je pomembna tudi okolica in prijazen pristop. To v naših Trbovljah kar cenijo.
Z možem Borisom sta vsa leta skupaj vodila gostinski obrat. Kako sta si razdelila delo?
Kar samo od sebe je to prišlo, da je začel Boris z dobavo, z okolico in nakupi stvari, jaz pa sem bolj skrbela za goste. V kuhinji imamo že mladi val, tako da je tudi hčera poprijela, da skupaj lažje delamo. Kadar pa je “rukar”, pa se znajdemo tako, da smo vsi multipraktiki, tako da vsak vse dela. Tako je v majhnih gostilnicah.
Kaj je za vas glavno, da je človek dober gostinec?
V prvi vrsti mora biti kvaliteta. Danes je precej drugače, kot pred letih. V 30 letih, kar sem tukaj, se je spremenilo vse, predvsem način prehranjevanja. Ko smo odprli, smo kuhali večinoma malice. Na krožniku je moralo biti veliko kalorično bogate hrani, pa poceni je morala biti. Vino, pivo se je pa vedno pilo. Le različno vino je bilo popularno. Zadnje čase pa je predvsem pri hrani precej drugače. Ljudje čedalje več prisegajo na zdravo hrano, lep krožnik, zdrav krožnik (brezglutenski, fit krožniki, …). Pomembna je čistoča, prijaznost. Mi imamo po svoje tudi srečo z lokacijo, saj je vse zeleno, imamo veliko rožic, za otroke igrala. Malo je pa lokacija tudi smola, saj smo odmaknjeni iz centra. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Imamo soseda, ki pravi: »Tudi če ti krava umre, ti pa mrva ostane :)«.
Iskrenost, prijaznost, včasih je treba tudi potrpeti kakšno stvar. Vedno pa tudi ni vse lepo. Predvsem pa se je treba držati tistega, kar se z ljudmi zmenimo. Gosta hitro zgubiš, če se ne držiš dogovorov, nazaj ga je pa težko dobiti.
Je zasavska hrana primerna za gostinske obrate?
Je ja. V naši gostilni imamo v ponudbi vedno tudi zasavske jedi. Na primer funšterc, granadirmaš, črn kufe. Tudi, če pride avtobus izletnikov, jim ponudimo zasavsko hrano. Ko se z naročniki pogovarjamo, kaj si želijo, pravijo, da funšterc in črn kufe obvezno. Potem je odvisno od sezonskih jedi. Morda je to ješprenj z mesom ali pozimi koline, pa matevž in zelje, ajdovi žganci z ocvirki. Gostje, ki pridejo od drugod, znajo še bolj ceniti domačo hrano, kot domači gostje. Zadnjič smo imeli goste iz Primorske in so videli, da lahko dobijo »restan« krompir. Dejali so, da ne morejo verjeti, da se tukaj to dobi, pri njih pa nikjer več. Veliko damo na to, da je sveže in dobro. Tudi jaz rada dobro jem in potem rada dobro tudi postrežem.
Kaj je vaša najljubša hrana?
Pečenka Brin, pa pohana piška, čeprav mi oboje škoduje :).
Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za gostilno?
Ja, so bili pomisleki. Pride kdaj kriza, ker nisi mašina. Da pa rečem generalno, mi pa ni bilo nikoli žal. Nisem bila človek za pisarno. Jaz sem človek, ki rad diha. Rada sem tukaj, v gostilni, rada sem med ljudmi. Vesela sem, ko mi kdo reče: Včeraj so bili pa naši pri vas in so bili zelo zadovoljni. Takrat se mi zdi, kot da bi mi dušico pobožali. To je zame dodatna motivacija. Na začetku je bil pri nas kar problem. Nihče od naju z možem ni gostinec. Ko smo prevzeli gostilno, smo si mislila, da bova že. Naši predhodniki so bili gostinci in jim je kar dobro šlo, pa sem rekla, saj to pa ne more biti tako težko. Potem pa sem spoznala, da gostinska ni lahka. Tudi šole ni bilo primerne in sem se morala dosti bolje dokazovati kot ostali okoliški gostinci. Če je bilo slučajno kaj narobe, so bili takoj očitki, kaj se greš gostilno, če se je ne znaš. Morali smo se bolj truditi, da smo prišli na nivo. Predvsem s kuhinjo. Pijača ni problem, postrežeš jo in je. Kuhinja pa je delikatna. Treba je delati hitro, gostu se moraš prilagoditi. Ni pomembno, da samo pokasiraš, pa je to to. Pomembno je, da je zadovoljen, da pride nazaj in reče, tako kot zadnjič.
Pri vas se tudi marsikaj dogaja, katere stvari so vam ljube?
Konec tedna prihajajo k nam zaključene skupine. Odvisno je tudi od letnega časa. Znani smo po srečanju krajanov Knezdola. Na to sem pa res zelo ponosna.le naša vas nima ne cerkve, ne trgovine, ne gasilskega doma, nobenega centra za zbiranje vaščanov. Pa sem pred 13 leti rekla možu Borisu: Veš kaj, jih bova pa k nam povabili. Ti boš zrihtal malo vina, jaz bom skuhala golaž, pa če jih bo 20 prišlo, pa jih bo 20. No, že prvič jih je prišlo 86. Tako prijetno presenečena sem bila, da ne morem povedat. Na ta srečanja vedno povabimo kakšnega gosta, ljudi pogostimo, zrihtamo kakšno glasbo, otroci imajo svoje igre. Pa ne le otroci, pripravimo tudi kmečke igre in na koncu vlečemo tisti štrik, kot da bi šlo za milijone. Ljudje so res padli noter in sedaj prihajajo tudi od drugod. Zelo sem vesela, da je tako.
Pri vas je vedno kaj novega. Imate lepo urejen prostor za piknike in poletno zabavo, pa tudi v mrzlih dneh ni dolgčas, kajne?
Res je, ponosni smo tudi na novo pridobitev. 20 let smo imeli balinišče, ki pa v zadnjih letih ni bilo več obiskano. Tako smo prostor sedaj zaprli, postavili kamin in uredili prijeten prostor za 90 ljudi. Zaključene skupine lahko prostor vzamejo v najem, si stvari prinesejo seboj ali pa jih mi postrežemo. Mnogi pravijo, da sedaj ne bodo več v gostilni ampak bodo kar v tem prostoru, ker je bolj sproščeno, lažje se diha, bolj je prijetno.
Nasploh je gostišče Brin tudi stičišče nekaterih skupin, kajne?
Vesela sem teh skupin, ki stalno prihajajo k nam. Tako gostimo članice društva bolnikov z osteoporozo, radi se oglasijo pohodniki, konjeniki, pri nas je izhodišče za izjemno tekmo Knap trail. Pri nas je tudi sedež Lions kluba Brin Trbovlje. Že pred 20 leti smo jih pričeli gostiti, ko sta ga k nam pripeljala Matjaž Štrakl in Metka Stošicki. Od tistega časa so vsa leta pri nas in res sem ponosna. Njihovo ime daje dodatno vrednost naši gostilni.
Marko Planinc
