Marija Ribič vodi KS Mlinše-Kolovrat od leta 2006. Za kandidaturo jo je predlagal njen predhodnik Valentin Kralj. »Takrat sploh nisem vedela, v kaj se podajam,« pravi, a se je funkcije lotila z vso odgovornostjo. Ciljev ne loči na velike in male, če so potrebni, so vsi pomembni. Kateri so trenutno vaši največji izzivi?
Zagotoviti zadostno količino pitne vode in izboljšati vodovode, izboljšati cestno krajevno in občinsko infrastrukturo, uresničiti 20 let trajajoči projekt za ponovno pridobitev prehoda za pešce na Mlinšah. V času mojega otroštva sta bila na Mlinšah dva, a so oba izbrisali. Potrebno je urediti center in parkirišča v Kandršah, brežine potokov. Vse je namreč povezano s finančnimi sredstvi in posluhom občinskih oz. državnih inštitucij. Ampak mnogo projektov smo uresničili in mnogi se še bodo. Če meni ne bo uspelo, bo mojemu nasledniku in njegovi ekipi.
Ima Občina za vas posluh?
Brez dobrega sodelovanja z Občino Zagorje ob Savi nam ne bi uspelo izvesti vsega, kar že smo. Naši pogovori in usklajevanja včasih padejo na plodna tla, včasih pa tudi ne. Ampak mnogo večjih investicij smo dosegli skupaj. Brez izjemnega posluha župana Matjaža Švagana in njegovih ožjih sodelavcev, brez občinskih svetnikov, ki potrjujejo projekte, in ostalih strokovnih služb, ne bi šel razvoj naše krajevne skupnosti v smer, kamor gre.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Ponosna sem na dobro sodelovanje in povezovanje vseh društev in organizacij v naši KS, na otvoritev prenovljene dvorane na Mlinšah in ureditev stanovanj v zadružnem domu, na ureditev okolice Podružnične šole Mlinše in njeno nekajkratno prenovo, na pridobitev dveh oddelkov vrtca v šoli, novih šolskih prog. Na izdajo knjige Iz doline nekdanjih mlinov in ostalih knjižnih del, biltena ob 50-letnici šole in vsakoletno izdajo obsežnega krajevnega časopisa. Ponosna sem tudi na postavitev obeležja vsem mlinarjem pred šolo, na izboljšave v prometni varnosti, kamor sodijo razsvetljava na Mlinšah in v Vidrgi, obcestna ogledala, novi prometni znaki, krajevne označbe. Pa na zaključeno mnogoletno problematiko v kamnolomu IGM in danes dobro sodelovanje z vodstvom. Ja, veliko ciljev se je uresničilo, ampak kaj, ko se iz leta v leto rojevajo nove ideje in ugotavljajo nove potrebne izboljšave.
Glede na to, da delo predsednice opravljate ob delu, ali je naporno?
Če funkcijo vzameš resno in z vso odgovornostjo, je dela ogromno in je zelo naporno. Dejansko si prva oseba, na katero se s težavami obrnejo krajani. Si povezovalni člen z občino, ostalimi inštitucijami, s katerimi potekajo dogovarjanja in usklajevanja. Ker imam poleg službe še veliko ostalih funkcij in del, je dan pogosto prekratek. V zadnjem obdobju bi bilo verjetno to delo izredno težko opravljati, če ne bi imela tako dobre opore v tajniku Romanu Smrkolju, ki je bil pred tem tudi dolgoletni član sveta KS. Če ne bi imela tako dobre ekipe sveta KS, predsednikov društev in organizacij ter aktivnih ljudi na področju kulture. In če ne bi imela tako močnega razumevanja in podpore družine. Ker vse to imam, mi uspeva pogosto tudi nemogoče.
Kako sodelujete s krajani iz različnih zaselkov?
V našem svetu KS so po trije svetniki večjih področij: Kolovrata, Kandrš in Mlinš. Ampak jaz ne poznam meja znotraj naše KS. Zame so vsi naši krajani. Všeč mi je, da znajo predlagati, da znajo povedati, kaj je prav in kaj ne. Če tega ni, tudi napredka ne mora biti. Glede na mojo profesionalno funkcijo učiteljice in pedagoške vodje Podružnične šole Mlinše, je tudi zaradi tega pretok informacij z vseh področij dober. Res pa je, da kar je dobro, je lahko vedno še boljše.
Kaj pa je vam najbolj všeč v vašem kraju?
Medgeneracijska povezanost naših krajanov in prečudovita narava, ki ti daje moč in energijo, da zdržiš tempo življenja. Predvsem pa naša prihodnost – moji otroci, moji učenci.
TPK
Pogovor je bil objavljen v aprilski številki Zasavskega tednika.
