Vzroki za pojav malabsorpcijskega sindroma so lahko različni. Lahko so posledica prirojenih motenj, različnih okužb, bolezni ali zdravil. Najpogostejši dejavniki za razvoj sindroma so poškodbe prebavil (npr. vnetja, kirurški posegi), dolgotrajna raba antibiotikov, bolezni prebavil (npr. celiakija, Chronova bolezen, cistična fibroza), laktozna intoleranca, bolezni drugih organov (jetra, ledvica, žolčnik), nezadostno izločanje prebavnih encimov in kemoterapije ter obsevanja pri rakavih bolnikih.
Posebej velja omeniti pogosto spregledan ali zanemarjen vpliv različnih zdravil na razvoj malabsorpcijskega sindroma. Zdravila lahko motijo presnovo hranilnih snovi v zaužiti hrani ali pa vplivajo na njihov transport iz notranjosti črevesa v črevesno sluznico. Zelo pomembno vlogo na samo prebavo ima pH vzdolž prebavnega trakta. Zelo pogosto imajo lahko predpisovana zdravila, ki zmanjšujejo izločanje kisline v želodcu, pomemben vpliv na samo prebavo hrane, kot tudi na izkoristek nekaterih vitaminov in mineralov. Omeniti velja predvsem zmanjšanje sproščanja vitamina B12 iz hrane, kar pogosto vodi do anemije in splošnega slabšega počutja. Pomanjkanje želodčne kisline lahko privede tudi do razrasti bakterij v zgornjem delu tankega črevesja. Povzročajo lahko prebavne težave in prekomerno porabljajo zaužita hranila, kar lahko tudi privede do malabsorpcijskega sindroma.
Simptome malabsorpcijskega sindroma je pogosto težko prepoznati, saj jih običajno spremljajo tudi druge bolezni. Hranila se ne vsrkajo v krvni obtok v zadostni meri in se izločajo z blatom. V začetku se simptomi kažejo kot napenjanje, bolečine v trebuhu in diareja. Nezdravljenje osnovne motnje lahko povzroči resna stanja, saj telesu začne primanjkovati hranil za obnovo in normalno delovanje organskih sistemov. Dolgotrajna diareja vodi do izgube telesnih tekočin in elektrolitov. Telesna masa začne upadati tako na račun izgube tekočin kot tudi nezadostne absorpcije energetsko bogatih makrohranil. Primanjkljaj beljakovin med drugim povzroči izgubo mišične mase, porušitev osmotskega ravnovesja (pojav edemov v telesu) ter oslabitev delovanja imunskega sistema (večja dovzetnost za okužbe). Pomanjkanje vitaminov in mineralov pa lahko med drugim privede do anemije, pogostejših krvavitev, mišičnih krčev, znižanje kostne mase in upočasnjene rasti pri otrocih.
Večina bolnikov z malabsorpcijskim sindromom je zmerno podhranjenih. V primeru uspešnega zdravljenja osnovne bolezni, ki je privedla do malabsorpcije, pogosto zadostuje že običajna prehrana brez posebnih dodatkov. V primeru dolgotrajnega zdravljenja in neobvladovanja osnovne motnje je smiselno v prehrano dodajati energijsko bogata makrohranila (beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati) v obliki napitkov. Če je težava v nezadostnem izločanju prebavnih encimov, je te smiselno dopolnjevati pred obrokom. Dodajanje mikrohranil pa se svetuje tudi v primeru uspešnega zdravljenja osnovne bolezni, saj omogočijo hitrejšo zapolnitev primanjkljaja telesnih zalog. Za hitrejšo obnovo zalog vitaminov in mineralov se priporoča višji dnevni vnos od običajnih dnevnih priporočil. Zaradi ocene resnosti zdravstvenega stanja in morebitnih dolgoročnih posledic se samozdravljenje odsvetuje, potreben je posvetz osebnim zdravnikom ali farmacevtom.
Malabsorpcijskega sindroma ni mogoče vedno povsem preprečiti, še posebej v primeru kroničnih bolezni. Vendar ga lahko v primeru obvladovanja osnovne motnje oziroma bolezni ter primernega prehranskega načrta omilimo ali povsem odpravimo.
Tomaž Lokar, mag. farm.
