Danes nam Marija Uranič v branje ponuja pesem z naslovom Luna, ti si nekaj najlepšega. V spremnem besedilu je zapisala: »Spet prihaja tisti čas, ko se pripravljamo literati na naše Zasavske jesenske misli. Vsako leto si na snidenju vsi prisotni ob branju različne poezije nahranimo z lepimi mislimi srce in dušo. Ker pa pero teče in teče, sem napisala še eno poezijo o našem naravnem satelitu luni.«
Luna, ti si nekaj najlepšega
Kje videl bi človek lepša čudesa,
kot ponuja jih luna in spodaj drevesa,
lepota me njena vedno znova omami,
oko se spočije, duša nahrani.
Tam ni ljudi izkrivljenega uma,
je le nežna svetloba, ki pomirja in vliva razuma.
Ko bi mogla, bi tam odletela,
da preverim, je res, da je včasih vsa rdeča ali bela.
Pa saj barva mi dosti ne pomeni,
gledam jo rada, če je polna ali v zadnji meni.
Glavno je, da sveti svetu tem
in vsem tukaj živečim ljudem.
Luna ti si res nekaj najlepšega.
Marija Uranič
Foto: Rok Uranič
