Občanka kliče, da ji je zmanjkalo olja. Ko jo vprašajo, če ji prinesejo liter ali dva, samo zavzdihne. Zmanjkalo ji je kurilnega olja. To je le ena izmed zgodb, ki so jih pisali prostovoljci Rdečega križa Trbovlje. O delu smo se pogovarjali s sekretarko Območne organizacije RK Trbovlje Matejo Leskovšek.

Ali se je v zadnjem letu, v času koronavirusa, povečala potreba po humanitarni pomoči na vašem območju?

Nekoliko se je. Vendar pa pričakujemo, da se bodo posledice stisk, tudi socialnih, ki jih je povzročil virus,  šele začele poznati; tja do konca letošnjega leta. Ljudje, ki so izgubili službe, večinoma še dobivajo nadomestila. Ko jih ne bodo več, pa pričakujemo, da bodo potrebovali našo pomoč. Klicev ljudi, ki so povedali, da še niso bili nikoli pri nas, da pa so izgubili službo in bodo ostali brez vsega, je bilo v zadnjem času kar nekaj.

Kako ste zadovoljni z delom v letu 2020?

Leto 2020 je bilo turbulentno leto. Če odmislimo vse omejitve, ki jih je prinesel korona virus, lahko rečem, da smo zelo zadovoljni. Ker se je pokazalo, da smo izjemno fleksibilni, v dnevu, dveh smo bili sposobni spremeniti oz. bolje prilagoditi svoje dejavnosti. Hitro smo se organizirali, sploh v prvem valu, prostovoljce preusmerili iz ustaljenih aktivnosti v terenske v smislu pomoči občanom Trbovelj pri dostavi živil, zdravil, plačila položnic, … Poleg tega se je pokazalo, da imamo v lokalni skupnosti  neverjetno dobro mrežo, ki odlično sodeluje. Gasilci, DPM, druga društva, institucije, trgovine, lekarna, … podpora občine. Vse je bilo na mestu. V prvi vrsti pa lahko rečem, da imamo najboljše prostovoljce! Marca lani, ko se ni vedelo, kaj sploh pomeni, kako nevaren je virus, se je večina brez premišljevanja odločila, da pomaga. Ali pa potem jeseni – odziv naših bolničarjev, ki so pomagali zdravstvu … Res velik poklon vsem skupaj.

Koliko je v povprečju rednih porabnikov pomoči na mesec?

Mogoče je bolje govoriti o letni statistiki, ker se statistika po mesecih precej razlikuje. Lani so s hrano v obliki paketov pomagali 1056 občanom (to so prevzemniki skupaj z družinskimi člani). Nekaterim le enkrat, dvakrat, nekaterim redno vsaka dva meseca. Poleg tega imamo precej prevzemnikov donirane hrane, ki lahko pridejo vsak drugi dan. Z donirano hrano smo lani mesečno vsaj enkrat (v povprečju) pomagali 165 občanom Trbovelj.  Z izjemo obdobja, ko te dejavnosti nismo mogli izvajati.

Kakšno pomoč večinoma potrebujejo (denarno, prehrambeni paketi, oblačila)?

Večinoma razdeljujemo hrano, tudi oblačila. Pa takrat, kadar dobimo kakšno namensko donacijo, pomagamo z nakupom izdelkov predvsem za otroke.

Ali je več porabnikov starostnikov ali mlajših posameznikov oz. družin?

Približno petina je starejših od 65 let, večina uporabnikov je med 50 in 65 let, približno tretjina je pa družin z nepolnoletnimi otroki.

Kakšen je interes donatorjev za darovanje? Kaj večinoma darujejo?

Smo zadovoljni in izjemno veseli vsake donacije. Kadar gre za donacije podjetij, večinoma dobimo denar za nakup vnaprej dogovorjene opreme – recimo defibrilator. Fizične osebe, ki želijo donirati, pa večinoma nakažejo denar in nam prepuščajo odločitev, komu pomagati. Dajo nam le usmeritev – recimo želijo, da gre pomoč osnovnošolskim otrokom.

Koliko prostovoljcev sodeluje pri vaših akcijah?

Čisto odvisno od tega, za kakšno akcijo gre. Letos v prvih treh mesecih smo si pri aktivnostih pomagali z 38 prostovoljci.

Ali imate kakšne potrebe po določenih donacijah, ki jih želite sporočiti javnosti?

Potrebe seveda vedno so. Več je donacij, bolj lahko pomagamo. Si pa želimo, da razširimo krog članstva. Članarina je pet evrov. Nekateri res obrnejo vsak evro in težko plačajo članarino. Tisti pa, ki teh pet evrov na leto ne pogrešajo zelo, so pa res dobrodošli v naše vrste. Kakšnih članskih obveznosti ne bodo imeli, če ne bodo želeli. No, mi pa lahko s tem denarjem kupimo hrano, plačamo kakšno položnico … Pa še na krvodajalce ne pozabimo. Njihova »donacija« je tudi neprecenljiva.

Imate v letošnjem letu v delovnem programu načrtovane kakšne posebne dejavnosti?

Zaenkrat nam epidemija še določa dejavnosti oz. diktira omejitve. Srčno si želimo, da se zadeva umiri, ter da bomo lahko okrepili bolničarske vrste oz. oblikovali še eno ekipo PP.

Zaupajte nam kakšne zanimivosti, ki so se dogajale pri vašem delu.

V času prvega vala smo imeli praktično 24 urno dežurstvo po telefonu za pomoč občanom. Nekega popoldneva kliče starejša občanka, obupana, češ da ji je zmanjkalo olja. V tistem trenutku, med pogovorom, je dežurna že razmišljala, katera trgovina je najbližja, da se to hitro uredi. No, ustavilo se je pri vprašanju – koliko ji prinesemo – liter, dva? Gospa odgovori, da si s tem ne more pomagati, ker potrebuje kurilno olje. Seveda smo težavo rešili, skupaj z gasilci, ki so bili v tistih dneh res izjemno pomemben »partner«.

Korona je prinesla zgodbe, ki bi verjetno v »normalnih« časih ostale skrite. Npr. na nas se je obrnil študent, ki ni mogel bivati v študentskem domu, saj je bil zaprt, z družino je bil sprt, in ni vedel, kam naj se sploh obrne, da ne bo spal pod milim nebom. Klic občanke, naj pomagamo starejši gospe, ki da nima hrane, živi z nasilnim sinom; iskali smo starostnico, ki se ni oglašala svojcem, ti pa do nje niso mogli, ker ne živijo pri nas (zaprte meje). Veliko se dogaja, vedno.

MP

Foto: RK Trbovlje in osebni arhiv