iz trbouskega zgodovinskega ladlca
Katra Hribar Frol je napisala besedilo, ilustracije so delo Ervina Matešiča. Knjižica z naslovom Kuolmčki je nastala na pobudo Anke Župan Prelesnik, članice upravnega odbora Društva U3 Univerza za tretje življenjsko obdobje, Zasavska regija.
Spremno besedo je napisal Gregor Jerman. Slednji še vedno priznava, da kot Trboveljčan ne pozna svojega kraja do podrobnosti, da ne pozna vseh posebnosti stavb, ker so se zgodbe ohranjale kot ustno izročilo, ki vselej ni bilo zapisano. Ostalo je še mnogo zgodb, anekdot in zanimivosti, ki čakajo, da jih nekdo zapiše. Posamezne zgodbe, občasno objavljene v Sr(e)čno Trbovlje, ki ga izdaja Občina Trbovlje od decembra 2013, so zdaj združene v knjižici, v kateri je napisano, da bi to moral vedeti vsak Trboveljčan.
Katra Hribar Frol rada brska po »ladlcih«. Kuolmčka knapi ne kopljejo več, a spomini na tiste čase še niso povsem zamrli.
Kolikokrat smo lahko srečali Vilija Fajdigo po Trbovljah, včasih tudi na železniški postaji, z njegovo kitaro, ki jo je igral na povsem njegov način s flašo ali kozarcem, zraven prepeval svoje ali popularne pesmi. K sreči sta Zoran Poznič in Roman Ivnik posnela kaseto z njegovimi pesmimi, Benjamin Kreže pa je o njem posnel film Za fuk pa špila gramofon.
Zakaj so Trboveljčani poimenovali Škratovino, Ledenico, Prapreče in Praprotno, Medvednico, Vovkovo loko, Klek, Bazen, Černjavo, hrib Zaspanc, Bevško, Žrebljev hrib, večstanovanjsko hišo »štirje v džipu«, poslovno stanovanjski objekt K4, Centromerkur, Belo hišo. Delavski dom Trbovlje in Zasavski muzej Trbovlje imata poseben pomen že dolga leta, ne sme se pozabiti trboveljskih kulturnih hramov, ki so imeli velik pomen pri razvoju kulture, ki vse do danes še ni zamrla in ima številne člane različnih društev, ki nosijo glas o kraju po domovini in tujini.
Na pobudo in s sredstvi Dewesofta Trbovlje je knjižico Kuolmčki prevedla Severina Siter in so jo izdali tudi v angleščini. Izbrali so jo za poslovno darilo, da lahko tudi tujci spoznajo, kako so nekoč živeli v kraju, kjer ima njihov poslovni partner sedež.
Knjižico si lahko izposodite v Knjižnici Toneta Seliškarja, učenci in dijaki pa v šolskih knjižnicah. Knjige je Drušvo U3 podarilo Občini Trbovlje, kulturno izobraževalnim ustanovam in nekaterim posameznikom.
Lepo, da se ohranja tudi v teh časih spomin na nekdanje dni, ki jih vse bolj vidimo lepi luči, slabe stvari pa so spravljene v posebnem ladlcu, ki se odpira le v skrajnem primeru. Da so tudi še danes med seboj povezane generacije, je nedvomno odraz posebnosti, ki so se v stoletjih vtkale v življenje ljudi, ki si tudi danes še znajo pomagati in prisluhniti, pa tudi stopiti skupaj in kaj narediti.
Tako je Društvo U3 ponovno pomagalo na svetlo spraviti še eno knjigo o zgodovini Trbovelj. Upajmo, da to ni njihova poslednja knjiga in da bodo pripravili še kakšno. Čakajo le, da bi lahko spet nemoteno delovali.
Irena Vozelj
Foto: arhiv KTS