Vročina
Poklicni gasilec mora uspešno prestati vrsto fizičnih preizkušenj, med katerimi ima Uroš Češnjevar najraje vroči trening. Po njegovi strokovni razlagi si laični poslušalec predstavlja, da se gasilci v opremi gibljejo ali sedijo v nekem zaprtem prostoru, v katerem gori, nad njimi se gosti dim, temperature pa so nevzdržne. Češnjevar pojasni, da so gasilci v tovrstnih treningih dejansko izpostavljeni temperaturam, s kakršnimi se realno zelo redko srečajo. Učijo se gibanja v zadimljenem prostoru in tudi proučujejo nevarne učinke požara oziroma dima. Da je izziv še težji, jim maska na obrazu močno zmanjša vidno polje. Tisti, ki testa ne prestanejo, pač niso rojeni za gasilca. A ne Uroš Češnjevar. On v svojem poklicu uživa. Adrenalin, sirene, sto kilometrov na uro čez Trbovlje in …

Akcija

In vendar akcijskih filmov ne gleda. Raje ima dokumentarne in znanstvene oddaje. Da o posnetkih različnih intervencij, objavljenih na spletu, ne govorimo. Sposoben je dolgo sedeti ob računalniku in podrobno analizirati dogajanje. Spletne posnetke uporablja tudi za izobraževanje. Na primer, kako pravilno uporabiti to ali ono orodje. Ker Gasilski zavod Trbovlje nima denarja za vsa draga usposabljanja, gasilci znanje poiščejo tudi sami. S kolegi radi spremljajo nanizanko Gasilci v Chicagu. Vendar, pravi Uroš, v resničnem življenju v intervenciji ne vidiš obraza, tako kot v nanizanki. Gasilci nosijo čelade, opremljene s številko. Njega boste prepoznali po oznaki Kum 39.

Nevarnost

Beseda nanese tudi na februarski skalni podor v Trbovljah. S kolegom sta se vračala domov iz nočnega turnusa, ko sta prejela obvestilo in se takoj vrnila v bazo. Reševanje je bilo psihično zelo naporno. Niso vedeli, kaj bi še storili, da bi voznika rešili. Ogrožali so tudi svoja življenja, saj niso vedeli, ali se bo podor še sprožil. Ko so bili po dveh urah in pol reševanja uspešni, pa se za njih delo še ni končalo. Morali so očistiti orodje, pripraviti vozila na nove intervencije, predvsem pa oskrbeti občane z vodo, posredovati pri preusmerjanju prometa. Srečni konci in zahvale jim dajejo zagon ter novo energijo, žalostne skušajo čim prej pozabiti.

Previdnost

A vendarle ima – pravi – poklicno deformacijo. V zasebnem življenju je zelo previden. Doma ima nameščen dimni alarm, s »sumljivimi« dvigali se ne vozi, saj se vedno vpraša: Kdo me bo prišel rešit, če obtičim v njem? … Ko gre na kak koncert, najverjetneje na Modrijane ali kakšne dalmatinske klape, najprej preveri, kje so izhodi.

Strast

A vse našteto ne ustavi njegovih akcijskih strasti. Je namreč tudi motorist, prav tako njegova soproga, oba pa navijata za Marqueza. Ko omeni soprogo, prizna, da je zelo razumevajoča. Boji pa se, kako bo, ko se bosta odločila za naraščaj. Ali ga bo očetovstvo res spremenilo? O tem včasih razmišlja, ko se v mirnih dneh dežurstva odpravi v sobo za fitnes v gasilskem domu ali med vozila, ki jih je treba redno pregledovati, servisirati aparate … Ko pa sprejmejo alarm, srce prične utripati v njegovem priljubljenem ritmu. Do izvoza za intervencijo imajo na voljo eno minuto in že drvijo čez Trbovlje. Uroš v reševanju vidi smisel svojega poklica. Vesel je, da lahko reče, kako ne sanja svojih sanj, ampak jih dobesedno živi.

Tatjana Polanc Kolander