sobota, 2 novembra, 2024

Iz te kategorije

Ksenija Lapornik: »Valentinovo naj bo vsak dan.«

Kaj vam pomeni valentinovo?

V bistvu mi deluje kot prijeten opomnik. Nisem tako obremenjena s tem, da je to predvsem komercialna zgodba. Sem bolj pristaš tega, da imamo valentinovo, prijetne trenutke, male izraze naklonjenosti in ljubezni vsak dan. Zato se mi vsak dan, ki to praznuje, zdi pomemben. Res pa je, da velikokrat pretiravamo z vsemi temi izkazi, ki so res le za en dan. To se mi zdi pa stvar posameznika, ki mora pri sebi razčistiti, koliko mu v resnici pomenijo.

Glede na to, da ste profesionalna svetovalka in predavate o skrbi za zdravje in vitalnost, vas moram vprašati, ali kdaj svetujete tudi parom?

Včasih tudi. Čeprav se ponavadi zgodi tako, da pride najprej eden. Tisti, ki čuti težavo, ki čuti, da mu odnosi, v katere je vpet, ne ustrezajo in ga ne zadovoljujejo. Občasno se tudi pokaže, da je dobro, če pride še partner. Čeprav nisem usmerjena ravno v delo s pari. Se je pa že zgodilo, da je stranka vprašala, če lahko pride tudi partner, in smo potem najprej delali ločeno.

Ločeno?

Z vsakim posamezno. Včasih je pred kakršnim koli soočenjem dobro videti, kako se druga stran počuti. Velikokrat delam tako, da človek spozna najprej sebe. Da spozna, kje je v nekem trenutku v odnosu, kako se počuti in kaj si želi. Šele potem se o tem pogovori s partnerjem. Dostikrat pa je tako, da ko si nekdo razjasni sliko pri sebi, je pogovor s partnerjem bistveno lažji.

Katere pa so glavne stvari, ki rušijo dober odnos?

Jaz mislim, da premalo komunikacije. Premalo izražamo sebe, premalo poslušamo. Imamo na razpolago vso možno tehnologijo, ampak pogovori so pa dostikrat monologi. Jaz povem, kar mislim, oziroma kar mislim, da bi on rad slišal. Če sem v kakšni manj prijetni poziciji, ali pa takrat, ko mi poči film, pa povem tudi tisto, kar res mislim. Pomemben je iskren pogovor, vzeti si čas za to, da človeka poslušaš. Da tistega, s katerim živiš, ki ga imaš najraje, res slišiš in razumeš, kaj ti želi povedati. Ker dostikrat se pokaže, da glavni izziv med partnerjema ali pa v drugih odnosih ni tisti prvi »kratki stik«. To je bolj sprožilec, dejansko pa ljudje dejansko dostikrat čutimo, da nismo slišani ali pa se ne moremo izraziti, kot bi se želeli.

Kje vidite prvi korak k rešitvi?

Prvi korak je definitivno ta, da smo iskreni do sebe. Da si upamo pogledati tja, kjer naše srce hitreje bije, bi jaz temu rekla.

Kdaj pa se verjetno izkaže tudi to, da dva pač nista za skupaj?

Mogoče jima v tem trenutku ne gre najbolje, mogoče sta v različnih obdobjih svojega življenja, mogoče je eden pripravljen iti naprej, drugi ne … A jaz pravim, dokler imamo skupne vrednostne sisteme, dokler so nam pomembne iste stvari, toliko časa se v bistvu splača veliko vlagati v odnos. Ko pa so vrednostni sistemi zelo različni, ko se ne strinjamo glede tistih ključnih, temeljnih stvari, je pa drugače. Ko mine zaljubljenost … Včasih pa celo to ne, ampak se življenje tako hitro zasuče. Recimo, pridejo otroci in naenkrat imamo kup drugih obveznosti, da ne razmišljamo o odnosu. Potem pa prideta partnerja do točke, ko imata spet malo več časa zase, in ugotovita, da sta res na čisto različnih tirih.

Kaj storiti takrat?

Lahko sicer vztrajaš, sprejmeš kompromis … Ampak jaz kompromisov na račun vrednostnega sistema ne bi sklepala. Ker to dolgoročno ustvarja neke notranje konflikte v posamezniku. Notranji konflikti, ki se ne razrešujejo in se samo še krepijo, pa vodijo najprej v slabo počutje, nezadovoljstvo in nato v bolezni. Takrat tudi sami ne živimo več, ampak samo še životarimo. In smo jezni. Najprej na sebe, potem pa še na cel svet. Po mojem mnenju to ni vredno niti za ceno tega, da odnos uspe.

Katere pa so, na primer, najbolj nasprotujoče vrednote partnerjev?

Recimo ena takih vrednot je poštenost in kaj kdo smatra pod njo. Nekomu je poštenost to, da ne kradeš in ne izvajaš drugih kaznivih dejanj, da pa je vseeno sprejemljivo, če se pač zlažeš in partnerja prevaraš v primeru, da se pri tem čustveno ne vežeš. Medtem ko pa je za drugega to povsem nesprejemljivo. Druga stvar je recimo to, da je nekomu večja vrednota kariera, drugemu družina. Dokler živita v sožitju in drug drugemu to dopuščata, je v redu, če pa partner od drugega pričakuje, da bo čas po službi posvečal družini, on pa se želi izraziti v poslovnem svetu in se angažira tudi izven osemurnega delovnika, ves čas prihaja do nezadovoljstva na obeh straneh. Zato je to lahko velik razkorak v vrednotah. Ker s časom, ko se družinske obveznosti umirijo, otroci odrastejo, postane to velik prepad, če si oseba, ki ji družina pomeni največ, ne zna na nek drug način zapolniti časa.

Kje vidite glavne izzive podajanja teh znanj o vitalnosti posameznika?

Prvi je v tem, da se ljudje nagibamo k instant rešitvam, ki pa niso najboljša izbira. Na trgu je poplava ponudb različnih tehnik, metod, ob čemer posamezniku ni najlažje izbrati najprimernejšega zase.

So ljudje – po vaših izkušnjah – pripravljeni vzeti skrb za zdravje v svoje roke?

Na načelnem nivoju definitivno. Ko bi morali konkretno in aktivno to tudi pokazati, pa malo manj. Še vedno smo bolj reaktivni kot proaktivni. Aktiviramo se šele takrat, ko imamo z zdravjem težave. Za svojo vitalnost pa ne skrbimo najbolje. Ne izražamo se, saj ne zberemo dovolj poguma, da se izpostavimo. Seveda to ne velja za vse. Veliko je posameznikov, ki živijo zdravo in skrbijo za svojo vitalnost.

Kaj pa vam osebno pomeni skrb za zdravje in vitalnost?

Ogromno, saj le tako lahko polno delujem in živim. To je skrb zase v vsakem trenutku. Da sem iskrena do sebe in drugih, delujem v skladu s tem, kar mislim, da je prav, poslušam svoje telo in srce, se prehranjujem kolikor je mogoče v skladu s potrebami telesa, sem fizično aktivna in si vzamem tudi čas za počitek in regeneracijo, konflikte pa rešujem sproti, četudi mi niso ravno po godu.

Ali za valentinovo raje sprejmete vrtnico ali čokolado?

Oboje. Glede na to, da sem se trenutno zavoljo boljšega počutja odločila dati sladkor malo na stran, bi verjetno raje imela vrtnico. Drugače pa mi vsak izraz, ki mi polepša dan, tudi nasmeh in pa prijazna beseda, pozdrav, veliko pomeni. Je pa res, da imam vrtnice rada. V vseh barvah. Velikokrat si jih kupim tudi sama, si jih dam v vazo in imam tako pridih ljubezni in narave tudi v prostoru, kjer živim ali delam.

Tatjana Polanc Kolander

Isti avtor