Vse poti, ki vodijo v Tirno, so asfaltirane. V Tirno vodijo cesta iz Zagorja preko Čolnišč in Šentlamberta, cesta preko Kandrš in Vidrge in dve poti iz Litije, preko Mošenika in preko Vač. Asfaltiranih cest je za 4 km, po krajevni skupnosti pa vodi tudi 6 km neasfaltiranih, makadamskih cest. Krajani se lahko pohvalijo tudi z urejenim električnim omrežjem in dvema vodovodoma, ki jim zagotavljata kakovostno pitno vodo.
Krajani, 280 jih je, radi povedo, da živijo v najstarejši in najmlajši krajevni skupnosti v Zagorju. Najstarejši zato, ker je bil kraj kot Ternbaerch v dokumentih objavljen že leta 1155, najmlajša pa zato, ker se je leta 2010 osamosvojila od prej skupne KS Senožeti-Tirna, v katero je sodil tudi Šentlambert.
Tirni je uspelo v dveh finančnih perspektivah pridobiti evropski denar za obnovo objektov in oživitev dejavnosti. Leta 2012 so tako slovesno odprli prenovljeno sušilnico sadja, letos pa prenovljeno šolsko stavbo. V Tirni so po drugi svetovni vojni šolsko učilnico najprej uredili v gasilskem domu, nato pa s prostovoljnim delom zgradili šolsko stavbo na zemljišču domačinov. A zaradi zmanjšanja števila učencev so te pozneje priključili OŠ Toneta Okrogarja, šolska stavba pa je ostajala zapuščena in je propadala. Zdaj, ko je ponovno obnovljena, služi kot prostor za druženje vseh generacij.
Družabni pečat dajejo kraju aktivni prebivalci, ki pri marsikaterem projektu solidarno poprimejo za delo, sicer pa se združujejo tudi v gasilskem društvu, športnem društvu, društvu traktoristov in medgeneracijski skupini Dišeči volčin. Krajevno skupnost vodi Jože Čibej, v svetu pa so še Mojca Petek, Petra Juvan, Nataša Cirar, Matjaž Drnovšek, Matjaž Garantini in Peter Drnovšek.
Cerkev svetega Primoža in Felicijana v Tirni stoji v dolini, kjer naj bi jo zgradili zaradi tega, ker je bil tam tudi ribnik, ob njem pa se je rada zadrževala gospoda. Na gozdnem področju Tirne je jama, v kateri se je skrival Polde Eberl Jamski. Pot do nje je mestoma nevarna, a vzdrževana. V KS Tirna sodi tudi Zasavska Sveta gora, kjer stojita planinski dom in cerkev. Romarska cerkev, posvečena Materi božji, je bila prvič pisno omenjena leta 1250. Sprva je bila romanska, nato gotska, ki so jo leta 1704 po novem okusu barokizirali. Večkrat so jo zaradi poškodb ob udarih strele morali obnoviti. Obzidje cerkve je nekoč služilo kot obramba pred turškimi vpadi, zvonik, ki stoji za njim, pa kot obrambni stolp, v katerem so še vedno ohranjene strelne line. V kapeli pred cerkvijo je prizor, ki uprizarja ljudsko izročilo, po katerem naj bi Kristus proseče dvignil glavo proti nebu in s tem tako prestrašil turške napadalce, da so se ti razbežali in nikoli več vrnili.
Na Zasavski Sveti gori stoji tudi planinski dom, s katerim upravlja Planinsko društvo Zagorje. Sprva je poleg župnišča stalo planinsko zavetišče, okoli leta 1930 so planinci zgradili dom, ki so ga poimenovali Tomazinova koča, a so jo partizani med vojno požgali. Po vojni so kočo zasilno obnovili, v treh letih pa na pogorišču nekdanje šole zgradili nov planinski dom. Ker ga je novembra 1974 poškodoval požar, so ga s prostovoljnim delom in številnimi donacijami v dveh letih obnovili in takšen stoji še danes.
TPK
