KS Franc Salamon sestavljajo naselja Gabrsko, Knezdol in Vrhe. Gabrsko, ki leži v zgornjih Trbovljah, je najbolj prepoznavno po pokopališču, ki so ga zgradili leta 1973. Je tudi sedež večjih gospodarskih družb, kot sta Dewesoft in Avtohiša Malgaj. V kraju sta dve gostilni Račič in Brin. Knezdol je zelo razširjeno območje. Sega od Javorja prek osrednjega dela Knezdola, Planinske vasi, Zadobja, Poprečne, Prečne in Podmeje do Spodnjih in Zgornjih Svin, Jelšja in Brezja do Katarine oziroma do roba širšega območja Čeč. Vrhe pa se od leta 1955 imenuje območje sedla med vrhoma Javor in Kisovec. Prej so to območje imenovali po cerkvi svetega Lenarta, ki stoji sredi sedla in jo obkrožajo lipe. Na Vrheh je tudi Dom revirskih in savinjskih borcev, ki so ga odprli leta 1961 ter brunarica trboveljske borčevske organizacije.
Pod Javorjem je smučarski center Medvednica, ki ga je s pomočjo številnih podjetij in prostovoljnega dela zgradilo Smučarsko društvo Trbovlje. Ime je področje Medvednica dobilo po medvedih, ki so se nekdaj skupaj z volkovi in drugimi zvermi zadrževali na tem območju. Prehranjevali so se s poginulimi konji, govedom in drugo mrhovino, ki so jim jo dovažali kmetje iz Savinjske doline in okolice Trbovelj ter jo na zemljo polagali, ne pokopali. Na vrhu Medvednice naj bi še vedno rasla tudi hruška, ki so jo medvedi radi obirali.
Kot piše Tine Lenarčič v svoji knjigi Trbovlje – po dolgem in počez, je v stari Avstriji potekala meja med Kranjsko in Štajersko tudi po območju Svete Planine in Vrhov. Znano je, da je bil cerkveni stolp na Planini na štajerski, cerkev pa na kranjski strani. Na Vrheh, kjer stoji počitniška hiša Počivavškovih, je v stari Avstriji stala mitnica, ki je nadzorovala promet med Štajersko in Kranjsko. Starejši ljudje s tistega območja še vedno imenujejo ta del »pri mitnici«.
Pri Prislanovih, nekateri so rekli tudi pri Kovačevih, kjer so imeli dolga leta kovačnico, pa je dolga leta stala kašča, ki je bila ena redkih, ki so se ohranile iz 19. stoletja in mogoče še od prej. V tej kašči je dobil domačin Miha Marinko streho nad glavo po tem, ko se je leta 1934 vrnil iz Sovjetske zveze. V njej je imel do leta 1939 zasilno urejeno prebivališče. Se pa Marinko – kot piše Tine Lenarčič – te pomoči ni spominjal, ko je prišel enkrat v politični vrh. Kaščo so po vojni obnovili, v njej pa uredili spominsko razstavo z doprsnim kipom in predmeti. Danes je to Marinkov hram, ki je uvrščen med etnološke spomenike.
Tatjana Polanc Kolander
Članek je bil objavljen v Zasavskem tedniku, letnik 4, številka 11
