
Na predvečer 1. maja so včasih zagoreli kresovi na vseh okoliških hribih, ponekod so raznobarvne rakete osvetljevale nebo in zbrani ljudje smo ob kresovih poslušali govore sindikalnih voditeljev, ki so poudarjali pomen praznika dela in boj za izboljšanje položaja delavcev in njihovih pravic. Vsak si je s ponosom pripel rdeči nagelj, v prijetnem vzdušju in pogovorih se je praznovanje zavleklo pozno v noč. Lepo je bilo.
Tudi danes na osrednji prireditvi ob kresu in s kulturnim programom sindikalni predstavniki opozarjajo predvsem na zahteve delodajalcev za zmanjševanje težko pridobljenih delavskih pravic. Ponekod se postavijo tudi visoki mlaji, katerih vrhove krasijo živopisani trakovi in zastava.
Vsekakor praznovanje prvega maja danes ponazarja položaj delavcev, njihov ekonomski in socialni položaj v družbi in zahteve za ohranjanje delavski pravic, kakor tudi odgovornost za ohranjanje tradicije praznika dela.«

Ti dnevi so minili, sedaj so le še organizirani kresovi, ki imajo malce bolj komercialen pridih, sama pa se še vedno spominjam kakšno energijo in čar ima ogenj, eden izmed mojih najljubših elementov. To poskušam predati naprej naslednjemu rodu in upam, da jim bom pomagala ustvariti enako lepe spomine, kot jih nosim sama.«

Na kresu me letos ne bo. Kresovanje so spomini na Kipe, ki so po mojem mnenju prava lokacija za prvomajsko praznovanje in kamor še sedaj zaidem. Sedaj na kresovanje vabimo z “dobrimi ansambli” in je sam kres, vsaj v naših krajih, izgubil pravi pomen. Mladost sem preživel pri Sušniku v “treh hauzih”, bilo nas je veliko otrok in pri postavljanju kresa smo sodelovali od malega. To je bil pravi obred, prišli so rudarji s svojimi sekirami in kres se je postavljal po vseh pravilih. Otroci smo pomagali s prinašanjem vej iz gozda. Pomemben del kresovanja je bil krompir, ki so ga dali peči v žerjavico. Včasih so mame prinesle še maslo. Za prste obliznit.
V osemdesetih letih, ko sem hodil poslovno v Beograd, so me stari prijatelji izzvali, da moram povedati, od kod sem. Želeni odgovor je bil: Sem iz Trbovelj, ki ima 18.000 prebivalcev in 14.000 zaposlenih delavcev. Moj ded je bil rudar, drugi ded prvi strojnik v Papirnici Radeče, moj oče transportni delavec v veliki STT. Jaz sem 13 let delal v STT, ko je imela še okoli 1400 delavcev. Dobro se zavedam, da brez dobrega delavca ne more obstajati nobena družba.
Danes sem žalosten, ko večina politikov govori samo o sociali, malo ali redko o delavcu, ki ustvarja in omogoča socialo. Gremo se narobe svet. Ko bodo spregledali, upam, da ne bo prepozno. Veliko kontaktiram doma in po svetu, vsi iščejo delavce, če niso dobri, jih naučijo, in ko so dobri, tudi nagradijo.«

Glede položaja delavca pa lahko odgovorim z vidika osebe, ki se na trgu delovne sile še uveljavlja: Ni idealno, nikakor ne. Vrtimo se v začaranem krogu – da dobiš službo, povsod potrebuješ vsaj nekaj let delovnih izkušenj, da dobiš izkušnje, pa seveda potrebuješ službo. Kako naj mladi potem prodremo na trg delovne sile? Poleg tega bi nas radi vsi zaposlili kar preko s.p.-ja – to je za delodajalce sicer odlično, ker imajo s tem manjše stroške, za delavca pa to pomeni neplačano bolniško in negotovost, ali se bo dalo preživeti skozi mesec. To, da so poslanci izglasovali višje socialne pomoči, je vsekakor dobro – še bolje pa bi bilo razmisliti o višanju minimalne plače in o tem, da se vsem omogoči urejene delovne pogoje.«
