Nocoj je spet čas za verze. Tokrat malo drugačne, globoko ljubezenske. Včasih se prav prileže kakšna takšna pesem. »Ljubezen ne prinaša vedno le lepo, včasih kane v življenje tudi kaj grenkega,« lahko večkrat zapišemo ob branju poezije Trboveljčana Sebastjana Kneza.

Kot drevo

Kot drevo, ki je pognalo korenine v zemljo,

jaz v žalosti, na istem mestu za večno bom ostal…

Za ljubeznijo zgubljeno, v bolečini večni, za teboj, nesrečen, bom večno žaloval…

Se te spominjal bom in v spominih srečne dni obujal,

kot luna, ki se s svetlobo sonca obleče v temí,

ti dnevi srečni, so edini še, kar v meni lepega živi …

Sebastjan Knez

Foto: arhiv Savus