Nocoj je spet čas za verze. Tokrat malo drugačne, globoko ljubezenske. Včasih se prav prileže kakšna takšna pesem. »Ljubezen ne prinaša vedno le lepo, včasih kane v življenje tudi kaj grenkega,« lahko večkrat zapišemo ob branju poezije Trboveljčana Sebastjana Kneza.
Kot drevo
Kot drevo, ki je pognalo korenine v zemljo,
jaz v žalosti, na istem mestu za večno bom ostal…
Za ljubeznijo zgubljeno, v bolečini večni, za teboj, nesrečen, bom večno žaloval…
Se te spominjal bom in v spominih srečne dni obujal,
kot luna, ki se s svetlobo sonca obleče v temí,
ti dnevi srečni, so edini še, kar v meni lepega živi …
Sebastjan Knez
Foto: arhiv Savus
