Ne zna vsak splesti koša ali košare. A rokodelec Stane Bokal, ki živi v Čemšeniku, v vasi Jesenovo, se s to zanimivo obrtjo ukvarja že od malega.
Svojo ljubezen do pletenja košev in košar je podedoval po svoji mami, čeprav sta tudi oče in stric znala marsikaj splesti. Za svoje izdelke uporablja večinoma lesko, včasih tudi vrbo. Dela skozi vse leto razen poleti, ko je na kmetiji dovolj drugega dela.
Nekoč so koše in košare na veliko uporabljali. Spominja se, kako je njegov oče odnesel po par košev, ki jih je spletla mama, prodat ženam in materam rudarjev. Včasih niso hodile z vrečko v trgovino. Do trgovine so se iz okoliških kmetij napotile peš ob času plače, ki so jo domov prinesli njihovi možje ali sinovi. Potem so nakupile moke, sladkorja, olja in vsega potrebnega ter zložile robo v koš. Z njim na hrbtu so se odpravile na dolgo pot domov. »Po navadi so imele v košu tudi dežnik,« malo v šali pove Stane Bokal, »Kumljanke zato, da so po poti zavirale, Čemšeničanke pa za obrambo. O tem kroži več šal in šeg.«
Danes na kmetijah v koših in košarah še vedno prenašajo seno, pa tudi hrano za prašiče in drugo živino. Tisti, ki kmetije nimajo, naročajo košare za drugačno uporabo, v koših otroci shranjujejo igrače, kakšne manjše košarice obesijo na steno …
Košare Staneta Bokala pa so tudi priročno in unikatno darilo, sploh če so nadevane še z domačimi dobrotami. Društva, ki delujejo v Čemšeniku, razne organizacije pa tudi sam so jih že mnogim podarili. »Mislim, da imajo moje košare že vsi, razen zadnjega papeža,« pravi mojster pletenja. »Prejšnji papež vem, da jo je dobil, pa dr. Janez Drnovšek je imel dve, župan Matjaž Švagan jih ima tudi že nekaj. Osebno sem jo podaril tudi bivšemu nadškofu Uranu, ki je ob obletnici cerkve prišel pred leti na Vrhe. V njej so bili zloženi jurčki, pecivo, ki ga je spekla žena. Bil je navdušen in je rekel svojim, naj jih kar v avto spravijo, ker jih bodo naslednji dan v nadškofiji pojedli pri zajtrku.« A Stane Bokal ga je opozoril tudi na košaro, naj jo dobro uporabi, ko bo šel naslednjič nabirat gobe. »Vprašal me je, če ni košara malo preveč na redko spletena,« se spominja, »pa sem mu rekel, naj nabira večje gobane, za manjše pa naj se ne vznemirja. Ker tisto, kar iz košare ven pade, je pa za seme.«
Stane Bokal je sicer upokojeni rudar. Zaradi težaškega dela je bil nedavno operiran na ramenskih vezeh, a se že bolje počuti in tradicije pletenja ne bo opustil. Njegova sinova sta se posvetila drugemu delu, on pa svoje znanje prenaša že tudi na svoje vnuke in, kot pravi, na vsakega, ki pokaže zanimanje.
Tatjana Polanc Kolander
