Dopust. Poležavanje na plaži. Vedno rada opazujem ljudi, predvsem pri njihovi neverbalni komunikaciji v odnosih z družinskimi člani ali prijatelji.
Tako se spomnim pred časom v javnih medijih objavljene zgodbice o helikopterskih starših. Avtor kot opazovalec opisuje, kako slovenska starša skačeta okrog svojega otroka. Ves čas ga kontrolirata, se prilagajata ali delata vse, da je zadovoljen, da slučajno ne prebudita “trmastega zmaja.”
Obremenjena sta z okolico in s svojim otrokom. Na drugi strani pa opisuje družino naših južnih sosedov, ki svoje otroke pustijo z obilico igrač, da se igrajo po svoje, da tacajo po brisačah, si bašejo mivko v usta, kričijo na ves glas (od zadovoljstva ali nezadovoljstva). Ob tem jih starši le gledajo, polni ljubezni v očeh.
Ko sem premišljevala o tem, se je v moji glavi odvil cel niz dogodkov. Spomnila sem se, kako sem takrat dojemala sporočilo zgodbe – iz perspektive staršev, obiskovalcev in perspektive pedagoga.
Ko sem se s kolesom peljala s plaže, sem si v spomin priklicala slike, kaj vse sem počela za svojega otroka. Za mnogo tega danes menim, da je bilo povsem odveč.
Koliko zaščitnih mehanizmov, da se moj otrok ne bo udaril, poškodoval. Če samo pomislim na vse kupljene pripomočke za otroka… Kaj se mi je pletlo po glavi, da sem nadlegovala vse bližnje, kako ravnati z mojim otrokom.
Ob misli, kaj sta si o tem mislila moja starša, ki sta navsezadnje kljub vsemu in brez kakšnih posebnosti sama vzgojila dva otroka, sem kot mama začutila nelagodje in sram.
Zaradi lastnih ran in strahu sva starša otroka oropala obilice izkušenj, ki jih potrebuje, da bi lahko razvil pomembne življenjske veščine. Ko ga opazujem sedaj, v njegovih strahovih in neodločnosti prepoznam najin vpliv.
Bi lahko ravnala drugače? Verjetno ne, ker sem takrat z vsem srcem verjela, da delam prav. Strah mi je preprečil, da bi lahko ravnala drugače.
Danes bi lahko marsikaj spremenila in se trudim delovati bolj podporno, pri njegovem odkrivanju življenskih izkušenj. Zato delam na sebi, da namesto strahu dajem prednost priložnostim za učenje. Otrok ima svojo življenjsko pot, zato mu moram dovoliti, da izbira svoje top odločitve.
Tako kot jaz svoje, čeprav te njemu niso kul.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
