Pisatelj Roman Rozina, ki živi in dela na Izlakah, je svoj literarni prvenec izdal v svojih štiridesetih, leta 2008. Prej je vrsto let delal kot televizijski novinar in publicist. Kot je povedal v pogovoru s Tatjano Pirc v zagorski knjižnici, se mu ne zdi, da bi začel pisati in objavljati prepozno, strinja pa se, da je zamudil obdobje, ko so se knjige kupovale na metre, ko so jim ljudje posvečali drugačno pozornost, in jih še niso zasenčile novomedijske vsebine. V poplavi knjig, ki letno izidejo na slovenskem trgu, bralci po njegovih besedah težko poiščejo tisto, ki bi jim bila pisana na kožo, zato marsikdo prekmalu obupa. Morda bi bilo enostavneje, se je pošalil, če bi knjigam nadeli konfekcijske številke. Tako bi bralci točno vedeli, kje in kaj iskati, da bi jim bila knjiga »prav«.
Beseda je nanesla na aktualnega dobitnika Nobelove nagrade za književnost, Boba Dylana, ki ga je Roman Rozina rad poslušal, bral pa ne, se dotaknila razmišljanj o družbenih akcijah, ki bi knjigo z obrobja približale središču zanimanja, čeprav verjetno ne z navijaškimi šali in promocijskimi aktivnostmi, primernimi za nogometno tekmo. Pisatelj je razgrnil tudi svoje mnenje o literarni kritiki, čeprav naj bi bilo pisatelja spraševati o tej temi enako, kot kandelaber povprašati o psih. Sam vsekakor ceni dobre kritike, sploh tiste, katerih bralni okus je na njegovi valovni dolžini. Služijo mu kot kažipot do novih del, vrednih branja. Po drugi strani pa so literarni kritiki do slovenskih del večkrat ali prizanesljivi (prekletstvo poznanstev v mali deželi) ali površni (prekletstvo mizernih honorarjev).
Rdeča nit večernega pogovora se je oklepala misli, da je knjiga v današnjem času slabo konkurenčna proti množici informacij, ki nas obkrožajo, in proti naši otopelosti, ki dovoljuje, da se brez kančka kritične presoje zadovoljimo s ponujenimi stereotipi. Kajti, če vzamemo v roke knjigo, nas ta (lahko) prisili k razmišljanju, miselne spodbude pa so za mnoge v teh časih že pretežko breme.
Voditeljica pogovora Tatjana Pirc je imela pred občinstvom to prednost, da je roman Zločin in ljubezen že prebrala in iz njega spretno vlekla vzporednice. Poslušalci so lahko zgolj ugibali, ali so stkane v roman, ki ga je avtor označil za mešanico realizma in negativne utopije. Žal knjige na dogodku ni bilo moč kupiti, zato jo bodo morali vsi, ki jih je slišano navdušilo, poiskati sami.
Tatjana Polanc Kolander
