nedelja, 19 maja, 2024

Iz te kategorije

Knjiga Moje Trbovlje

V zgodbi Fasnške bukuce Andrej Plevčak piše: »Kot mi je povedala mama, ki je delala kot šefica v naši mesnici, so se knapovske ženske s Polaja in okolice znašle in poštudirale, kako obiti skopo izbiro jedil oziroma špecerije iz magacina. Mesnica je bila v naši hiši, danes bi se lažje orientirali, če bi rekli za kupolo bivšega hotela. Oče je bil kot šef firme zaposlen predvsem z nabavo žive živine in prašičev iz srbskega Srema ter kot specialist klobasičar ter je le redko sekal v mesnici oziroma je svoj del posla dopolnjeval z delom v mesnici samo, če je bila mama na bolniški ali porodniški.

Kot sem že omenjal v neki drugi zgodbi, je bila pri nas doma za veliko mizo precej številna družina, saj so poleg mame, očeta in nas treh otrok z nami obedovali tudi gospodinjska pomočnica, dva ali trije pomočniki in vajenec. Seveda smo bili tudi močni potrošniki domačih mesnih izdelkov. V našo mesnico, ki je bila le kakšnih slabih sto metrov oddaljena, je z velikim košem prišla marsikatera knapovska ženska s Polaja. Želela si je malo odpočiti, koš pa je odložila na notranjo stran velike police ob oknu. Polica je bila ravno zato tako široka, da je tja pasal vsak koš. Idealno je bilo, če tedaj v mesnici ni bilo nobene druge stranke, ker sta se lahko v tem primeru gospa in šefica nemoteno in v miru pogovarjali. Gospa s Polaja, ki je običajno imela v košu kar obilno fasngo, je mojo mamo vprašala, če rabi kaj moke, fižola, cukra ali podobno, in če je rabila, je blago kaj hitro zamenjalo lastnika in šup je bil urejen brez prič. Ženske, ki so blago zamenjale za klobase ali meso, so se namreč utemeljeno bale, da bi lahko kakšna žlehtna ali foušna soseda informacijo o nedovoljeni menjavi nesla na uho gospoda Widre, ki je bil strogo proti takšnim menjavam.«

Več v knjigi Andreja Plevčaka Moje Trbovlje. Naročite jo lahko po elektronski pošti info@zasavskitednik.si ali pa po telefonu 070/788-510 (ob delovnikih od 8. do 12. ure).

ZT

Isti avtor