Bila je sreda. Kot že mnogokrat poprej, sva se s fantom odpravila v trboveljski Spar. Kot že mnogokrat poprej, sva parkirala v prvem nadstropju garaže, nakupila in se odpravila proti domu. A tisti dan je bil vendarle drugačen.
Ko sva se peljala po klančini navzdol, sem ob robu cestišča opazila sivo packo. »Jure, pazi!« Pohodil je zavoro. »Kaj, kaj je?« »Muc je na cesti, ne povozi ga.« Pogleda skozi okno. »O, pa res. Lej ga, muc. Ojoj, Martina …« se obrne proti meni, malo zelen v obraz. »Sprednje tačke ima polomljene.«
»K veterinarju. Hitro, ujemi ga.« Odpre vrata, muc pa, poškodovan, kot je bil, se odvleče naravnost pod avtomobil. Borec.
Vsak z ene strani ga poskušava izbezati ven. Nobeden od naju ga ni mogel doseči. Premakneva avto in tvegava, da se ustraši in steče pod kolo? Ni »šans«.
Kolona avtomobilov, ki so želeli parkirati in oditi po nakupih ali pa so zapuščali garažo, se daljša. Nekateri hupajo, drugi mirno počakajo in zapeljejo mimo. Dva fanta, malo starejša od mene, zapeljeta na stran in ponudita pomoč.
Vseeno mi je bilo. Ulegla sem se na cesto, prepustila svoje življenje v roke treh moških, mojega fanta in dveh neznancev, ki so preusmerjali avtomobile. Stegnila sem se po mucka. Mali borec je zapihal name in ustrašila sem se. Usodna napaka. Če bi ga vseeno zagrabila, če bi tvegala ugriz ali prasko … Bi imela zgodba morda drugačen konec.
Kaj kmalu po tem, ko je s pihanjem pregnala mojo roko, se je zverinica odločila za naslednji korak. Po komolčkih, če jim lahko tako rečemo, se je odvlekla stran in nato, prestrašena, splezala na edini varen kraj, kjer je nismo mogli doseči – v kolo avtomobila.
Ni bilo denarja, ki bi mucka spravil ven. Ponujali smo mu hrano, mleko, imeli smo celo rokavice, če bi se slučajno odločil uporabiti krempeljčke, pa ni in ni šlo. Na koncu nam ni ostalo drugega, kot da pokličemo gasilce. Morda bi se kdo odločil mucku na hitro »skrajšati muke« in bi kar odpeljal, ampak Jure tega ni mogel storiti. Niti mu ne bi dovolila.
Sirena je kaj kmalu odmevala med stenami Sparovega dovoza. Gasilci so prišli hitro, ukrepali so učinkovito. Fiksirali so ostala tri kolesa, dvignili avtomobil in odvili kolo. »Ja muc, kje pa si,« se je zaslišal vzklik gasilca, ki je bitjece potegnil na plano.
Muc je bil v res klavrnem stanju. Obe sprednji tački domala zdrobljeni, krvavi. Ni mogel biti star več kot dva, tri mesece. Mladič. Otročiček.
Gasilci so ga odpeljali v zavetišče, kjer, so mi zagotovili, mu bodo nudili ustrezno pomoč. »Pokličite me, prosim,« sem prosila vodjo ekipe. »Sporočite mi, kako je z njim.«
Nekaj ur kasneje je res poklical. Povedal mi je, da so muca sprejeli v zavetišče, da so ga imeli namen uspavati, vendar so se nato odločili, da ga bodo operirali. »Dobro,« sem se zahvalila. »Bom poklicala v zavetišče.«
Tu se zgodba konča. Njen konec ni srečen. »Muca smo danes uspavali,« mi je naslednji dan povedala gospa iz zavetišča. »Pregledal ga je veterinar in povedal, da mu ni pomoči.« »Torej je bil samček?« »Ne vem, tega pa ne vem.«
V tej zgodbi je veliko če-jev. Če bi nam mucka vseeno uspelo zbezati izpod avtomobila, če bi ga s fantom sama peljala k veterinarju, če bi v zavetišče poklicala prej in jim preprečila, da ga uspavajo … Ne vem. Morda bi bil danes še z nami, malce šepav, a srečen in ljubljen. Vzela bi ga domov. Plačala bi mu operacijo, nego. »Pa kaj boš, veš koliko je še takšnih mačk?« so mi rekli. Vem, seveda vem. A, če že ne morem pomagati vsem, zakaj ne bi pomagala vsaj eni?
Martina Drobne
