Kdaj v trgovino?

»Mnenja sem, da je takšno odločitve najbolje prepusti trgovcem in zaposlenim. Mene ne bi motilo, če bi bile trgovine ob nedeljah zaprte. Sama se po nakupih odpravljam različno, najraje pa takrat, ko je najmanj gneče in ko imam čas. Osebno mi je ponudba božičnih okraskov po trgovinah že v septembru prezgodnja, nekako se mi zdi, da vzame ves čar pravljičnega decembra. S strani organizacije, v kateri delam, pa je več kot dobrodošla, saj tako pravočasno pridemo do materiala, ki ga potrebujemo za veseli december. Koliko pa sem preudarna kot potrošnik je odvisno od marsičesa. Pri sprotnih nakupih sem manj preudarna, pri večjih pa se smatram z leti za vedno bolj preudarno.«

»Sem zagovornik svobodne gospodarske iniciative, tako da je zame kakršnokoli zakonsko omejevanje nesprejemljivo. Že sedaj je možno imeti trgovine ob nedeljah in praznikih zaprte, seveda pa je plačilo za opravljeno delo stvar dogovora med delodajalci in zaposlenimi. Delo ob nedeljah ni nobena posebnost in bi po mojem zaposlene v trgovini postavili v priviligiran položaj.

Sam ne hodim po nakupih, ker je v naši družini to domena žene. Sam sem zelo slab potrošnik in nimam navade hoditi po trgovinah. Ponudba je stvar trgovca, ki tudi najbolje oceni, kaj in kdaj ponuditi, zato me tovrstne zadeve ne motijo. Vsak potrošnik lahko za svoj denar izbere po svoji presoji, kar danes vsekakor ni problem.«

»Nisem odraščala v premožni družini, prav nasprotno. Mama, gospodinja, je že zgodaj ostala sama s štirimi šolajočimi se otroki. Ni čarala in tudi zlate ribice nismo imeli, to vem zagotovo. Spominjam se, da sem zbirala drobne kovančke po pet par in si nato (ko sem jih nabrala dovolj) pri Podlesniku kupila dve ali tri rjavo prezorele – in zato za polovico znižane – banane. Kar stopile so se v ustih … Vonj banan se mi še danes zdi omamen, vabljiv. V trgovino smo sicer hodili ob sobotah zjutraj, samo enkrat na teden. Smo šli ‘fasat’. Že tedaj nas je Marinka Pirc, tovarišica pri gospodinjstvu, učila, naj sproti sestavljamo seznam manjkajočih potrebščin v kuhinji. Zdaj je preverjeno in dokazano, da z nakupovalni listkom v trgovini zapravimo manj, da učinkovito varčujemo; predvsem zato, ker kupimo le tisto in toliko, kolikor potrebujemo. In potem hrane ne mečemo v kanto za smeti … Ne zaradi nostalgije, a po skoraj pol stoletja še vedno ravnam enako. Nisem vsakodnevni obiskovalec trgovin, še zdaleč ne, pa tudi nedeljskih družinskih ‘sproščanj’ v velikih nakupovalnih centrih ne razumem najbolje. Če dobro pomislim, tekanje od polic do polic nikoli ni bilo moja strast. Kupujem po kriterijih, kar potrebujem, ali če si nečesa želim, da se bolje počutim. Preudarnost ni škrtost, torej se tudi razvajam; trdim, da je denar stvar prioritet. Zapreti trgovine ob nedeljah? Da! Pa septembra prepovedati prodajo božičnih okraskov? Da! No, tega zadnjega najbrž ne bomo dočakali, me ne bi presenetilo, če bi Božički hopsali naokoli še celo kak mesec prej, o tistem prvem – o zares prostih praznikih in nedeljah za prodajalce in prodajalke – bi pa le lahko ponovno razmislili in se zgledovali po razumnejših državah. Si upam staviti, da nihče ne bi umrl od lakote. Bi pa šel še kdo v nedeljo v hribe, v gozd, na kolo, z otrokom na igrala, plavat, na popoldanski obisk k sorodnikom, k prijatelju v dom za ostarele …«

»Menim, da bi bile trgovine ob nedeljah lahko zaprte, bi se pa strinjal, da bi pa bila katera v kraju dežurna. Res, da nekateri pravijo, zakaj morajo ob nedeljah in praznikih delati gasilci, policisti, zdravniki in podobni, a to so panoge, brez katerih si res ne moremo zamisliti, da ne bi bili vedno na svojih delovnih mestih. Odprte trgovine ob nedeljah niso življenjskega pomena. Bolje bi bilo, da bi ljudje v nedeljo šli v naravo, se ukvarjali s športom, z otroki, kot pa da hodijo po trgovskih centrih. Mislim, da si tudi trgovke, ki so mamice in žene, zaslužijo, da so vsaj en dan v tednu z družino in skupaj preživijo ta dan.

Kar se tiče nakupov, vam moram povedati, da jih opravlja predvsem žena. Če pa se že odpraviva skupaj, je to prej v petek popoldan ali soboto dopoldan. V teh letih z ženo nimava več ne vem kakšnih potreb … tisto, kar potrebujeva, lahko kupi v najbližji trgovini, ko se vrača domov iz službe.

Osebno me ne moti, če že v septembru trgovci ponujajo božične okraske. Kot bivšemu podjetniku mi je samoumevno, da se vsi trudijo pridobiti kupce. Tudi sam se zelo rad sprehodim med policami, kjer prodajajo okraske, in si jih ogledujem. Pa ne z namenom po nakupu, pač pa, da vidim, kaj je tisto leto novega.

Sem zelo preudaren potrošnik in nikoli ne kupim želeni artikel takoj. Prej se informiram o kvaliteti in ceni, vendar me samo cena vedno ne prepriča. Živimo v dobi množične ponudbe v trgovinah in na internetu, zato moramo biti tudi previdni. Sam kupujem vedno v uglednih trgovinah z dobrimi referencami.«

»Spoštujem svobodne, a odgovorne odločitve ljudi, s katerimi ne kratimo pravic in svobodnih odločitev drugim. Vsak si svobodno izbere svoj poklic in naj bi ga tudi odgovorno opravljal … Se bomo začeli spraševati tudi, če v nedeljah lahko delajo hotelirji, gostinci, prevozniki, da ne govorim o domovih za starejše, bolnišnicah, policiji, gasilcih?! Vprašajmo se, ali bi bile trgovine ob nedeljah odprte, če ne bi imele kupcev? Odgovor je jasen. Da ga dobimo, ni treba spet na referendum, za katerega bomo davkoplačevalci odšteli več kot za triletno delovanje zasavskega VDC, ki omogoča kakovostnejše življenje več kot 130 invalidom. Nobena trgovina brez nedeljskih kupcev v nedeljo ne bo odprta. A prej se mora spremeniti »odvisniška« nakupovalna kultura Slovencev, ki se prenaša s staršev na otroke z nedeljskimi »izleti« v trgovine …

Ob nedeljah načeloma ne nakupujem. Tisto, kar potrebujem(o), kupim(o) med tednom. »Prikrito-nasilno« trženje umetno ustvarja potrebe ljudi in je tihi ubijalec človeštva. Septembrski božični okraski? Če ne bo povpraševanja, bo tudi ponudba izginila … Čisto preprosto. Svobodni smo, toda ali smo tudi odgovorni?«