»Rojena sem bila v rudarski družini, oče rudar, mati gospodinja. Edini vir dohodka je bila očetova plača na rudniku Trbovlje. Z njo je preživljal štiri družinske člane.Junija leta 1974 sem se morala odločiti za nadaljnje šolanje. Odločila sem se za zdravstveno šolo, ki je bila takrat v Novem mestu. Žal mi starša nista mogla omogočiti tega šolanja zaradi prenizkih dohodkov. Ostati bi morala v internatu, kar ni bilo izvedljivo. Ostala sem v Trbovljah in obiskovala šolo za prodajalce. Uspešno sem končala triletno šolanje in se nato zaposlila pri trgovskem podjetju 1. junij Trbovlje.
Sedaj teče že deseto leto, odkar se prostovoljno družim z onkološkimi bolniki skupine za samopomoč v Zasavju. Med seboj si pomagamo in novo obolele bolnike vzpodbujamo na poti njihovega okrevanja. Samopomoč temelji na dejstvu, da si ljudje z enako izkušnjo bolezni lažje zaupajo svoje stiske. Če bi imela še enkrat možnost izbirati poklic, bi se gotovo odločila za medicino, ker rada pomagam ljudem pri zdravljenju bolezni.«

Lidija Hutar, vodja skupine za samopomoč bolnikov z rakom, Trbovlje


»Odločitev o poklicni usmeritvi sem si prihranil za čas po gimnaziji. Potem pa se je izbira študija novinarstva zdela kar logična, saj me je že takrat gnala radovednost in me je vse zanimalo. Sodeloval sem tudi pri šolskem radiu na gimnaziji – aha, pa seveda, da ne pozabim – že v osnovni šoli smo pri slovenščini, ki jo je učila Fanči Moljk, izdajali razredni časopis in tako naredili prve novinarske korake. Na novinarstvo zdaj lahko gledam z distance. In ta pogled ni rožnat. Že dolgo opažam zaskrbljujoč padec profesionalnosti in kakovosti v novinarstvu. Nemara se skušam z angažiranim sodelovanjem pri lokalnem časopisu Hrastov list in ob tem tudi mentoriranjem mladih piscev malo odkupiti za fizični prestop iz novinarstva. Ker ga v srcu pravzaprav nisem nikoli zapustil.«

Jani Medvešek, direktor Mladinskega centra Hrastnik


»Po končani osnovni šoli sem hotela postati modna oblikovalka, vendar nato nisem opravila sprejemnih oz. diferencialnih izpitov na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Tako sem se vpisala na Gimnazijo in ekonomsko šolo v Trbovljah. Sploh mi ni žal. Tu sem preživela štiri čudovita leta, pridobila dovolj znanja na področju naravoslovja in tudi najboljše prijatelje.

Poklic farmacevta je zelo raznovrsten in lahko tudi zelo ustvarjalen. Trenutno se v tem poklicu dobro počutim in vem da se lahko še veliko naučim in se razvijam.«

Tjaša Flere Pušnik, Lekarna Pušnik Trbovlje


»Hotel, sem postati vojaški pilot, k sreči me je hitro srečala pamet. V življenju sem opravljal različne poklice: kartonažer, režiser, snemalec, tiskar (!), gozdni delavec, aranžer, pleskar, organizator, pedagog, mehanik, ilustrator, oblikovalec, lončar, lesar, kipar, slikar, predavatelj, montažer, vodja projektnih skupin, oblikovalec prostorov, kustos in skoraj rudar. Nič ni dokončnega, nič ni za vselej! Radovednost, radovednost!«

mag. Zoran Poznič, Delavski dom Trbovlje


»Konec osnovne šole sploh nisem vedela, da obstajajo poklici lektor, urednik, založnik. Takrat sem si želela delati v pisarni s kalkulatorjem in telefonom v rokah. Nekaj podobnega zdaj pravzaprav res počnem.

Konec gimnazije sem se odločala med študijem ekonomije, slovenščine in še kakega tujega jezika in med matematiko. Na informativne dneve sem šla na vse tri fakultete – na dveh sem opravila sprejemne izpite, na matematiki pa so takrat vzeli vse, ki so le hoteli priti. Odločila sem se za slovenščino in ruščino, po diplomi pa nadaljevala študij slovenske frazeologije.

Med študijem sem delala kot lektorica, učiteljica ruščine na tečajih in učiteljica slovenščine kot tujega jezika. Po diplomi sem postala še pooblaščena izpraševalka na izpitih iz slovenščine kot tujega jezika. Eno leto sem učila slovenščino v osnovni šoli. Potem sem bila zaposlena kot urednica učbenikov in priročnikov v Tehniški založbi Slovenije. Pozneje sem bila še vodja Znanstvene založbe Filozofske fakultete in direktorica programov Tehniške založbe. Odkar imam svoje podjetje, pa sem poleg urednice, lektorice in vodje založbe predvsem (in večino časa) marketingarka.

V vseh službah sem uživala in delo opravljala s srcem, hkrati pa vestno in predano. Če bi študirala ekonomijo ali matematiko, bi prav tako lahko postala urednica in založnica. Izobrazba je zelo pomembna, ni pa tako pomembno, katero šolo in fakulteto končaš. Predvsem moraš biti v službi pripravljen ves čas pridobivati dodatna znanja in veščine.«

mag. Nataša Detič, direktorica Založbe Ocean, Zagorje

Prejšnji članekMed najboljšimi gasilci v veleslalomu
Naslednji članekKako nekomu rešiti življenje?