Kako pa kaj politika?

»Pripadam tisti generaciji državljanov, ki je živela in odraščala v bivši Titovi Jugoslaviji. Bili smo člani pionirske organizacije, nato mladinske, delovali v mladinskih delovnih brigadah, gradili počitniške domove in dodobra okusili dobre in slabe strani socialističnega samoupravljanja, doživeli tranzicijo iz enostrankarskega v današnji večstrankarski politični sistem.

Lahko rečem, da politično dogajanje na državni in občinski ravni dokaj redno spremljam. Seveda mi ni vseeno, kaj se dogaja z našo državo, premoženjem, s slabšanjem socialnega položaja večine državljanov in kakšne ukrepe sprejema država za izboljšanje stanja ob stalnih strankarskih prepirih. Ob tem ostaja silno trpek priokus nemoči zaradi premalo resnične politične volje ali pa prevladovanja drugačnih interesov neformalnih skupin. V Zasavju moram izpostaviti nerazumljiv zamik pričetka gradnje hidroelektrarn na srednji Savi ter dolgotrajne priprave projekta prepotrebne magistralne ceste Hrastnik – Zidani Most.

Prepričan sem, da bodo letošnje državnozborske volitve precej premešale politični prostor in bo strankarska kampanja vedno bolj prisotna v našem vsakdanjiku. Tudi na občinskih lokalnih volitvah je pričakovati kar razgibano politično dejavnost in nove obraze. Potrebujemo znanje in voljo, kajti izzivov za dokazovanje v politiki je več kot preveč. Vsekakor želim, da bi bili tako na državni kot lokalni ravni izvoljeni ljudje, ki so spoštovani in uživajo zaupanje volivcev.«

»Včasih se mi zazdi, da premalo spremljam politiko. Od časa do časa si ogledam kakšno sejo, si preberem članke o aktualnih političnih temah, toda še vedno imam občutek, da nekako zaradi dreves ne vidim gozda, če se lahko tako izrazim. Bolj kot našo slovensko politiko spremljam, kaj se odvija po svetu. Kaj se dogaja v Avstraliji, kakšne so politične razmere v Myanmaru, kjer sem preživela nekaj časa, kako je v Kongu, Izraelu, kajti o tem več izvem v svetovnih medijih ter preko kolegov, ki so aktivno soudeleženi pri mednarodnih humanitarnih organizacijah. Trenutno spremljam, kaj se dogaja v Franciji. Preko tega laže vidim tudi naše stanje, odzive naših politikov in doseg njihove moči. Svet je velik in velikokrat mediji pač ne morejo predstaviti dogodkov iz vseh kotičkov naenkrat. Zato me pogosto zanima, kaj se odvija tam, kjer je tišina.

Lokalno raven politike in njen odraz vidim na dnevni bazi, ko se sprehajam po naši občini, kajti njihove odločitve dvigujejo kakovost našega življenja. Tako preko infrastrukturnih sprememb, do odzivov na naše delo ter sodelovanj. Želela bi si, da bi bilo tega še več in da lahko skupaj naredimo našo lokalno in širšo skupnost še boljšo. Sama se ne bi spuščala v politiko, vendar pa imam kdaj tudi kakšno vprašanje, ki bi ga kateremu izmed politikov želela zastaviti. To pa mislim, da ima vsak. Ponosna sem na to da sem Zasavka in Slovenka.«

»Rojen sem bil leta 1950 v Trbovljah in do svojega 27. leta živel pri Sušniku, na meji med Zagorjem in Trbovljami. Kot sina delavca in gospodinje so me s pomočjo štipendije poslali študirat v Ljubljano. S politiko sem se spoznal že v srednji šoli. Sledil je študij in službe. Politiko spremljam brez velikih čustev in upanja. Poznam slovenske in občinske politike. S svojim delom me vedno na novo razočarajo. Živijo v svojem svetu, daleč od ljudi in realnosti. Sploh pa so brez vizije o ustvarjanju boljšega jutri za ljudi in Slovenijo.

Od leta 1992 sem član današnje Slovenske ljudske stranke in jo bom obkrožil tudi na naslednjih volitvah. Kljub napadom ostaja jedro zdrave kmečke pameti in duha podeželja. Podeželje je slika Slovenije, a tega se večina ljudi premalo zaveda.

Če bi šel tudi sam v politiko? Moje osnovno prepričanje je, da moraš biti človek, ki verjame, da na koncu dobro premaga zlo. Da dobra volja premaga jezo, da sta prijateljstvo in mir največje bogastvo. Ali gre kdo z menoj v to smer?«

»Če med spremljanjem politike šteje zavijanje z očmi, ko se sprehodim mimo televizije, ki prikazuje dremajoče poslance na sejah, potem ja, politiko zelo aktivno spremljam. Šalo na stran, iskreno lahko povem, da me politika niti malo ne zanima. Ne državna, ne občinska. Kar pa, se zavedam, seveda ni nujno dobro, saj ima politika velik vpliv na življenje v naši državi.

Glede tega, ali bi se sama podala v politiko, pa: zaenkrat me ne vleče, ampak nikoli ne reci nikoli. Če bi v političnem udejstvovanju videla dober kanal za promocijo skrbi za okolje in za pomoč pomoči potrebnim, bi se verjetno lotila tudi tega.«

»Glede naše male države, ki bi bila lahko samooskrbna, mi je ležanje pred televizijo in poslušanje politikov res izguba časa. Namreč ob tako mali in bogati državi z dobrinami, ki nam jih ponuja narava, in ustvarjalnimi ljudmi, ki so vsi po malem rokodelci, si politika zapira oči. Politiki imajo preveč dela s polnjenjem svojih žepov. Zaradi tega menim, da je bolje spremljati le sebe in ljudi, ki nas obkrožajo, jim pomagati, svetovati, se nasmejati in sprostiti v dobri družbi.«