Otroka ne učimo hoditi, tako kot ga učimo, kako se umiva zobe. Ko otrok začuti, da je stabilen in si upa, bo shodil, sam. Vodenje v hojo je nesmiselno tako za tistega, ki vodi, kot za otroka, ki je voden.
Vodenje za roki sili otroka v iztegovanje nazaj in posledično hojo po prstih, nestabilnost, odsotnost prestreznih reakcij in psihično odvisnost. Ko otrok shodi sam, ima roki pred seboj vedno pripravljeni za morebitni padec.
Dojenček ima od dneva rojstva le en cilj in to je hoditi po dveh nogah. In ta pot je genetsko zapisana. Če mu omogočite pogoje, bo sam prišel do cilja. Zato jim pustite svoj čas, svoj tempo, saj bo otrok, ki shodi sam, pri hoji veliko bolj suveren, samozavesten, bolj bo razvil prestrezne reakcije (izteg rok pred seboj) in si tako zavaroval glavo pred poškodbami.
Največ škode lahko naredimo dojenčku prav starši, s prehitrim posedanjem in postavljanjem na noge, uporabo različnih pripomočkov za sedenje, hojicami in podobnimi zadevami, ko dojenček za to fizično še ni sposoben.
Nina V. Pečnik, Mali migec
