Ljudje že po naravi ne maramo sprememb, vendar pogosto pozabljamo, da so te osnovno gonilo napredka.

Nedolgo nazaj sem kar nekaj tednov čutil bolečine v peti. Plantarni fasciitis zna boleti kot hudič in ob tem se človek vpraša o svoji majhnosti oziroma krhkosti in nepomembnosti. Med raziskovanjem različnih strokovnih in nestrokovnih virov sem začel bolje dojemati princip vzroka in posledice (namesto odpravljanja simptomov).

Preučil sem kar nekaj informacij in le peščica jih je imela malce več smisla. Ko poskušam razumeti svojo anatomijo in z njo povezane težave – je Jeff Cavallier (AthleanX) en izmed najljubših virov informacij.

Vir: Suzanne D. Williams na Unsplash

Evolucija

Poslušanje njegovega nasveta me je spodbudilo k razmisleku o evoluciji. Anatomijo in gibljivost pete je pojasnil zelo razumljivo in po tem sem se vprašal: “Kaj je sproduciralo tiste robove kosti, ki omejujejo gibljivost pete?” Čudež medicine, kak tip z rašpljo, ata in mama, ali čarobna paličica? 😉

Zelo nazorno je opisal specifične gibe med samim korakom. Le kako smo lahko razvili toliko teh mikro-funkcionalnosti, sestavljenih v en sam navaden korak?

Narava in evolucija očitno delata čudeže. V osnovi pa je vse skupaj videti precej trivialno. Za izpopolnjevanje je potrebno le veliko časa, poskusov in napak. Vsi deli telesa so bili (in so) oblikovani glede na potrebe in trenja na mejah standardne osnovne funkcionalnosti.

Kar pomeni le, da smo zasnovani tako, da se prilagajamo spremembam v okolju. A zdaj fraza, da se stvari okoli vas dogajajo za vas, ne proti vam, zveni kaj bolj smiselno? Ali pa “NO PAIN NO GAIN” (brez bolečine ni napredka).

Vse to nam dejansko pojasni, zakaj smo takšni kot smo.

Nekdo je nek moj članek komentiral, da evolucijski korak ne more biti krajši od tisoč let. Kaj pa, če bi želeli dolge evolucijske korake podrobneje opredeliti? Verjetno bi težko natančno določili čas, kdaj in kako so moji predniki, na primer, dejansko izgubili rep. Če pa bi ta evolucijski korak “izgube repa” razdelil na številne manjše, mikro-korake, bi lahko končal pri spremembah, ki se nam dogajajo vsak dan.

Te dnevne spremembe so tiste, ki premikajo meje naših sposobnosti in naša telesa silijo v prilagajanje. Oziroma kot je napisal Mark Avrelij:

“Majhne ovire, ki nam stojijo na poti, dejansko oblikujejo oziroma postanejo naša pot.”

Če poenostavim — rep ni nekega lepega dne kar odpadel. Evolucijski koraki so izjemno dolgi in jih je zaradi drugačnih časovnih okvirov težko spremljati. Lahko pa zaznamo manjše spremembe (v okolju), ki vplivajo na spreminjanje naše strukture in raznih funkcionalnostih. Te se zapišejo v DNK ter potem prenašajo naučene izkušnje, ki se akumulirajo v znatnejše spremembe. Te pa sčasoma končajo v ‘izgubi repa’.

Kaj naj zdaj s tem?

Vsak dan se učimo. V osnovi je zelo enostavno – ali se učimo in napredujemo, ali pa nazadujemo. Sploh danes, ko življenjska doba veščin in naučenega znanja strmo pada. V zadnjih 50 letih naj bi padla na 5 – 10 let. To je odlično pojasnil Alvin Toffler:

“Nepismeni v 21.stoletju ne bodo tisti, ki ne znajo pisati in brati, ampak tisti, ki se ne morejo naučiti, pozabiti in naučiti na novo.”

Kar nas pri vsem tem najbolj ovira, je naš nedorasel ego. V nekaj verjamemo ali smo se naučili (in v to vložili nekaj truda, časa ali denarja). Ves ta trud je težko in boleče kar zavreči ter sprejeti nekaj drugega.

Pogosto se počutimo, kot da s tem kažemo svojo naivnost in neumnost. In kadar odreagiramo, želimo braniti svoje stališče. Če pa si vzamemo čas za razmislek in odziv, se lahko poskusimo naučiti nekaj novega. Temu pravimo “prilagajanje okolju”.

Nepismenost 21. stoletja

In to je hotel Toffler povedati z nepismenimi 21. stoletja.

V teh modernih časih eksponentnih sprememb in rasti je ena izmed ključnih veščin pozabiti stare in se na novo učiti nove stvari. Prilagajanje na spremembe in obvladovanje teh je mogoče edina veščina z neminljivo življenjsko dobo.

Zelo enostavno je in kar malce smešno: na vse kriplje se otepamo sprememb, obenem pa hrepenimo po njih. Spremembe so tiste, ki tvorijo rast, napredek in ‘boljši jutri’.

Ali, kot je napisal Gary Vaynerchuk:

“Če želiš biti drugačen, se obnašaj drugače. Ljudje si želijo izjemnih stvari, obnašajo pa se kot vsi ostali.”

Borut Kmetič


Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.

Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.

Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju novih izboljšav. Izzive rešujem s širšim celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške dolgoročne rešitve.

Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, ter tako lažje prepoznam rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.

Borut@SmartAssets.it

Borut@Medium

Borut@Quora