18. decembra obeležujemo mednarodni dan migrantov. Tudi naših decembrskih Zasavskih pet je iz različnih razlogov zapustilo Zasavje. Povprašali smo jih o razlikah med Zasavjem in krajem oz. državo, kjer trenutno živijo. Kaj je boljše? Kaj je slabše? Kaj od doma najbolj pogrešajo? Kako ostajajo v stiku z domačimi?
Simon Hribovšek, Trboveljčan, živi na Rakeku
Na Rakeku, kjer zdaj živim, opazim predvsem logistične razlike. Avtocesto vidim skoraj od hiše, Ljubljano imam tako rekoč na dlani, precej pa delam tudi na obali in v zamejstvu, tako da se mi to precej pozna. Kar se samega kraja tiče, je dosti manjše kot Trbovlje, zato je na Rakeku precej bolj mirno. V Trbovljah vsi vedo vse o vsakomur (oziroma mislijo, da vedo). Sam se sicer večino časa zadržujem v krogu družine, saj mi narava dela ne omogoča kaj veliko prostega časa. V slabem letu od selitve pa sem spoznal nekaj zanimivih ljudi, pogrešam pa svoje prijatelje iz Trbovelj. Glede na to, da imamo zdaj vsi svoje službe in obveznosti, partnerje, nekateri tudi družine, se ne vidimo toliko kot bi si mogoče sam želel. Za to sem v veliki meri tudi sam kriv, ker je kot že omenjeno moj urnik precej natrpan. Z domačimi smo sicer več na vezi in se obiskujemo predvsem za vikende, bi se pa več želel podružiti z bratom.
Barbara Jazbec, Trboveljčanka, živi v Tamperah (Finska)
Najbolj pogrešam hribe! Finska je namreč ravna kot palačinka. Pogrešam ta vzpon in nato na koncu za nagrado prečudovit razgled. Na Finskem namreč hodiš samo v krogu po ravnem okrog jezera. Seveda je lepo, vendar zame ni to to. Zanimivo je nasploh pozimi, ko jezero zmrzne in lahko po njem hodiš in se drsaš. Zaradi tega imajo ogromno brezplačnih drsališč.
Velik plus je zame finski šolski sistem. Na naši univerzi v Tamperah so profesorji zelo prijazni in spoštljivi do nas študentov. Se ne vedejo kot, da so nekaj več od nas, je res takšen nekakšen prijateljski odnos med nami. Tudi urnik je zelo prijazen in nič stresen. Mi vse ocene pridobivamo sproti. Ni tako kot v Sloveniji in še kje, da bi se morali vse predmete »piflati« na koncu semestra. Tako imamo lahko dolge in umirjene poletne počitnice in se res lahko posvetimo tistemu, kar nam »paše«.
Kar se pa glede hrane tiče, nisem nikoli imela velikih problemov. Finska hrana in domača, slovenska hrana sta mi zelo okusni. Včasih edino pogrešam kaj za na žlico, na primer kakšno joto ali ričet. Vendar si ju skuham kdaj pa kdaj. 🙂
Danes smo zaradi tehnologije res lahko z družino pogosto v stiku. Pokličemo se preko video klica in klepetamo kadar koli. To je res super in pomaga, kadar imaš domotožje.
Darko Jorgić, Hrastničan, živi v Saarbückenu (Nemčija)
Res je, da sem zapustil Zasavje, ampak še vedno lahko rečem, da je Zasavje Zasavje. V kraju, kjer živim, je veliko ljudi, lahko rečem tudi veliko čudnih ljudi (brezdomcev, pijanih ljudi, drogiranih ljudi, …), v Zasavju pa tega nimamo veliko. To lahko rečem, da je slabše. Tudi veliko gneče je na cesti, ker veliko ljudi dela v tem mestu in odhajajo nazaj domov po koncu službe.
Meni osebno je boljše tukaj, ker takšnih pogojev za trening, kot jih imam tu, v Zasavju nimam, in glede na to, da se profesionalno ukvarjam s športom, je za mene to najbolj pomembno.
Vsekakor najbolj od doma pogrešam svojo družino, prijatelje in pa od mame in babice domačo hrano.
Z domačimi sem vsak dan v stiku. Velikokrat me tudi obiščejo in pogledajo kakšno tekmo.
Lela Mélon, Trboveljčanka, živi v Barceloni (Španija)
Španija na splošno je zelo topla država, Katalonija pa ima poleg topline še zahodno strukturo delovanja, kar je fantastična kombinacija. V Zasavju se pozna, da so to majhni in razmeroma zaprti kraji, kjer se miselnost le stežka spremeni, napredek v miselnosti pa je počasen. Pomanjkanje anonimnosti se mi zdi, da zavira ljudi pri izražanju tega, kdo zares so in kaj si želijo, Barcelona je glede tega popolnoma drugačna. Način življenja in miselnost tu je zelo odprta, čut za sočloveka in spoštovanje drugačnosti pa zelo visoko razvit.
Nika Štrovs, Trboveljčanka, živi v Kokkoli (Finska)
Kot prvo razliko lahko navedem podnebne spremembe. Na Finskem je za razliko od Slovenije precej bolj mrzlo, prvi sneg je zapadel že oktobra, vsak dan pa imamo le par uric svetlobe.
Ena izmed stvari, ki je tukaj super, so namreč številne second hand trgovine. Že samo v mojem mestu jih je več kot 10. Ljudje zelo radi zahajajo v te trgovine, zanje to nima nobene negativne konotacije, kot jo ima recimo pri nas za nekatere ljudi se vedno.
Finci so kot ljudje znani predvsem po svoji zadržanosti in minimalnem “small talkanju”, ki se mu poskušajo izogniti, če je le možno. Čeprav je znano, da so ljudje na jugu bolj odprti, se mi zdi, da smo si Slovenci in Finci vseeno zelo podobni, kar se tega tiče.
Z domačimi ostajam v stiku preko klicev ter slik in videev, ki si jih pošiljamo. Občasno opravimo tudi kakšen video klic, da lahko rečem kakšno tudi z mojimi mačkami, za katere sem presrečna, da jih bom med prazniki spet videla. 🙂
