Zadnjič je prijatelj ob kavi pojasnjeval, kako so v Dubaju bolj srečni kot mi, ker imajo ogromno naftnih virov, denarja, pa brezplačno šolstvo, zdravstvo, … Niti davkov ne rabijo plačevati.
“Kako?” me je kar zabilo. “Kaj in kam jih potem vodi v življenju? Kaj si želijo, po čem hrepenijo? Kakšno je življenje brez hrepenenja?”
Tu mislim, da obstajata dve dejstvi:
– Vsi plačamo svoj ‘davek’, tako ali drugače.
– Kar so za nekoga smeti, je za drugega zaklad (in obratno).
Osebno se mi vse bolj dozdeva, da če bi lahko imeli vse, nas nič več ne bi zanimalo in privlačilo. Kot kode za goljufanje v računalniških igrah. Ko na primer, vpišem kodo in postanem nesmrten, je nekaj časa zanimivo, ampak sorazmerno hitro postane dolgčas in igra nezanimiva.
Pa mi drugi prijatelj odvrne: “Ja, samo če bi imel ogromno denarja, bi se lahko ukvarjal z drugimi, bolj zanimivimi vprašanji in izzivi.”
Mislim, da bi s tem verjetno ‘prestopil’ v drugačen svet. Ampak bi tam prav tako naletel na novemu svetu primerne probleme, izzive, pomanjkanje in želje, ki bi me gnale naprej.
Kaj se s tem potem sploh spremeni oziroma izboljša?
Tisto, po čemer trenutno hrepenim, dobim. Vendar me to odbije na nasprotni breg. Tam pa so stvari nasprotne tem na prvem bregu. Logično se mi zdi, da dobim to, kar sem pogrešal na nasprotnem bregu, vendar sočasno izgubim tisto, kar sem imel prej.
In vse na tem svetu temelji na tem! Lahko menjam bregove, ne morem pa sočasno hoditi po več bregovih hkrati.
. . .
Do zanimivih ugotovitev so nedavno prišli tudi v raziskovalni organizaciji Flow Research Collective, kjer raziskujejo ‘Pretok‘. Tega pojasnjujejo kot optimalno stanje zavesti, v katerem se naša psihična in fizična zmogljivost močno poveča.
Fantje trdijo, da je hormon dopamin univerzalna valuta vesolja, oblika ‘nagrade’, po kateri naj bi hrepeneli vsi organizmi.
Pri svojih raziskavah pa so med drugim ugotovili, da človeško telo ne izloči največ dopamina takrat, ko izpolni nek cilj, dosežek, ampak malo pred tem – v času najbolj intenzivnega prizadevanja.
Ob tem je zanimivo, da po tem, ko doseže želeni cilj, organizem zaustavi izločanje dopamina in izzove stanje depresije, pomanjkanja. Mnogi ljudje to razumejo kot da so si zadali prenizek cilj in da potrebujejo več (tega, kar so iskali).
Ko so pred časom novinarji vprašali prvega milijarderja Johna D. Rockefellerja, koliko denarja je dovolj, je ta v hipu izstrelil: “Malo več.”
Rockefeller je s tem nevede opisal eno bistvenih karakteristik človeka. Naši možgani so naravnani tako, da si želimo. Hočemo več, hočemo manj, hočemo, da bi bilo drugače, hočemo, da bi bilo bolje.
Ob tem pa se meni pojavi nekaj resnih vprašanj:
“Česa ali koliko nečesa si (še lahko) želim, ko imam (vsega) dovolj? Si takrat neham želeti? Ali takrat ko imam vsega dovolj, preneham obstajati? Kaj me takrat še sploh vodi in žene naprej? Kaj je potem bistveno gonilo življenja – obilje ali pomanjkanje in hrepenenje?”
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, z izkušnjami v večjih mednarodnih IT okoljih na področjih upravljanja informacijske varnosti, vodenja IT projektov in izvedbe storitev, upravljanja in presojanja ISO sistemov, digitalizacije poslovanja, varstva osebnih podatkov, optimizacije kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Ukvarjam pa se še z drugimi oblikami optimiziranja (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentne organizacije, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
