Ambasadorkam športne prireditve Punce v jami smo tokrat postavili vprašanja, povezana z gibanjem: Kako skrbijo za svojo telesno pripravljenost (če sploh)? Kako se rekreirajo? Jim je telesna pripravljenost pomembna in zakaj?

Tadeja Brankovič, uspešna slovenska biatlonka

Hm … moja telesna pripravljenost je v veliki turbulenci. Po vseh treningih in naporih v vrhunskem športu se sedaj počutim, kot da ne delam nič 🙂

Stil življenja se spremeni, vendar sem z otrokoma zelo aktivna. Šport je naš prijatelj in vsakdanjik. Ko pogledate našo garažo, tam noter »ni, da ni« od športnih pripomočkov … in to se mi zdi najboljša naložba za prihodnost otrok. Preživljati skupni čas športno, v naravi. Skozi vse to se učimo ogromno pozitivnih lastnosti.

Lahko rečem, da sem aktivna in da čedalje bolj uživam v rekreaciji. Obožujem dinamičnost in različne aktivnosti. Učim se, da ni potrebno vedno trpeti do onemoglosti. Sedaj se učim uživati v gibanju. Gibam se več ali manj zaradi sebe, zaradi moje duše – ne zaradi najboljšega rezultata. Poslušam sebe. Imam pa obdobja, ko sem aktivna vsak dan, pa pride trenutek, ko se moram »zgonit« do konca, ker se tam transformiram, pride pa tudi obdobje, ko mi šport smrdi 🙂 Z leti vidim, da nobeno pretiravanje ni ok.

Seveda mi je telesna pripravljenost pomembna – zgolj z vidika, da se jaz potem dobro počutim. Vedno zagovarjam, da vsak korak in vsak gib šteje. Vse se sešteva. In dobro počutje v lastni koži mi je bistveno. Hvala bogu imam tako naravo dela, da sem že skozi posel veliko aktivna, čeprav mi je to v splošnem premalo. Vodim različne splošne vadbe, nordijsko hojo, najmlajše usmerjam v šport, tečaje … Telo se z leti spreminja, kar je na čase težko sprejeti, a tako pač je. Pot življenja. Po vseh treningih in mišicah v preteklosti ni enostavno, da se moraš sprijazniti, da se tudi tvoje telo spreminja, da dobi kakšen gram maščobe več in da sem samo človek in mama. Skrbeti za zdrav duh v zdravem telesu, to je bistvo, ne izklesano telo. Po drugi strani se mi pa zdi, da si pri hitrem tempu življenja veliko ljudi s popolnim izgledom še dodatno nalaga stres.

Gibam se, da se dobro počutim, ne zato, da se bom dobro počutila, ko mi bo nekdo rekel: »Uau, kakšne mišice imaš.« 🙂

V osnovi sem zimski človek. Obožujem sneg in z njim povezane športe – tek na smučeh in smučanje, sankanje z otroci, sprehode v mrzlem, sončnem vremenu.

Poleti pa najdem navdih na kolesu in v teku v hribih. A vse to počnem brez plana. Ne tako kot včasih, ko sem bila vezana na uro in pulz. Sedaj delam, kar mi »zapaše«. Tudi traso na kolesu izbiram čisto po navdihu. Kamor me potegne.

Ni pa lahko s toliko treninga presedlati na veliko manj, čeprav se kljub temu gibam kar precej. Seveda bi si želela še več, a vedno to ni mogoče. Mi je pa zelo pomembno, da smo kot družina aktivni in tako združujemo prijetno s koristnim. Si predstavljate, da zame sprehod včasih sploh ni imel vrednosti? Zdel se mi je izguba časa. Sedaj pa zelo uživam v sprehodu, v čisti tišini, v pogledu na prelepo naravo. Z leti se res spreminjamo – na bolje. 🙂

Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico

Nekoč, davno je že tega, sem se kar precej rekreirala. Slušalke v ušesa, seksi sto let staro »švic« majico, pa sem preprevajoč odtekla par kilometrov. To se sliši blazno kul, kot iz kakšne reklame. V resnici sem bila navadno videti kot zabuhel krompir, namočen v rdečo barvo. Tako da se mi je zgodilo, da me je kakšna gospa opozorila, naj se malo ustavim, saj jo je skrbelo, da me bo vsak čas pobralo.

Imela sem tudi obdobje, ko sem nujno potrebovala domač orbitrek. Tako zelo, da je moral mož točno tisti dan iz službe ponj. V bistvu je bil že doma, pa se je moral vrniti ponj (tega nikoli ne pozabi poudariti). Po starih šegah in navadah je tudi naš domači orbitrek postal fino obešalo za oblačila.

Odkar imam otročke, se še vedno veliko rekreiram. Le malo drugače. Po vasi tekam za skiroji in precej vpijem, da naj zmanjšajo brzino, sicer bo mami kap. Po vseh štirih se plazim po stanovanju, ko igram princeskinega konja (počutim pa se bolj oslu podobna), poznam vse koreografije Čukov in včasih, ampak res občasno, uporabljam mišice zgornjih okončin, kadar pometam in pomivam. Moram se pohvaliti tudi s posebnimi dosežki in sicer: osvojeno transverzalo Škofja Riža – Dobovec. In to večkrat!!! Pa ne morem mimo Rock Ivančkov, ki so to leto res poskrbeli za mojo kondicijo. Toliko skakanja in norenja ob rockanju pa tudi mora šteti za kak kilometer ali tri teka, kajneda?

Mojca Koligar, balkanska in državna prvakinja v gorskem teku

Telesna pripravljenost je bila vedno del mene oz. del mojega načina življenja. Z leti mi jo je uspelo celo nadgraditi in dvigniti. Na takšen nivo, da se pri 37 letih počutim najbolj pripravljeno doslej in polno življenja.

Posebno zaslugo za to pripisujem goram, v katere sem se zaljubila in so me ponesle med gorske tekače, kjer sem našla svoj prostor pod soncem ter dosegla nekaj lepih rezultatov doma in v tujini. Ob tem sem postala balkanska prvakinja, svetovna veteranska prvakinja in naj gorska tekačica v Sloveniji v letih 2017 in 2019. Načrtujem pa, da bom v naslednjih dveh letih s sistematičnim pristopom in spremembo treninga še napredovala.

Pred vstopom v gorski tek je ohranjanje moje telesne pripravljenosti vključevalo lahkoten tek, kolesarjenje, plavanje, pohodništvo. Vadba za dobro počutje v obsegu sedem do deset ur tedensko.

Danes je pristop bistveno drugačen in bolj intenziven. Vključuje trening gorskega teka, funkcionalni trening in pilates. Tedensko v povprečju zberem 70 do 100 kilometrov s 3000 metri vzpona, tri do štiri ure funkcionalnega treninga in dve do tri ure Pilatesa.

Menim, da je skrb za telesno pripravljenost del prevzemanja odgovornosti za zdravje in srečo v življenju, ima pa tudi vpliv na ostala življenjska področja. Če se dobro počutimo v svoji koži, smo bistveno boljši prijatelj, partner, sodelavec … kar pripomore h kvaliteti življenja. Je naložba vase, ki se nam vrača na vsakem koraku in popotnica za kvalitetno starost.

Fanči Moljk, ambasadorka Zasavja, prababica na skiroju

V odgovoru na prvo vprašanje sem zapisala, da ne bilo toliko čakalnih vrst v zdravstvu, če bi ljudje posvetili več časa gibanju. Nekje sem namreč brala, da bi morali vse tiste, ki se rekreirajo, na nek način nagraditi. Pa tudi take pripombe sem že slišala, da bi bilo treba ostalim, ki tega ne počnejo, zaračunati zdravstvene usluge. Kakorkoli že, gibanje je pomembno. Zato bi bilo dobro v svoj urnik tedenskih dejavnosti programirati vsaj tri polurne sprehode tedensko – za boljše fizično in psihično počutje.

Sama začnem s pretegovanjem telesa, še preden vstanem. Se stegnem z rokami nad glavo in potiskam stopala navzgor oziroma k telesu. Potem objamem kolena in jih spet potiskam k telesu.

Ožemanje hrbtenice ali jogijsko masažo z njenim najbolj globinskim delom izvajam že sede na postelji. Tudi tu je v akciji hrbtenica, ko se obračam v levo in desno stran. Pa tudi ramenski obroč, vratni del …Vsak gib spremlja vdih in izdih pa še miselno spremljanje gibov. To se pravi, da smo koncentrirani na asane, ki jih izvajamo.

Hojo s pomočjo palic na bližnjem travniku, da se razgiba tudi ramenski del telesa, načrtujem vsak dan, uspeva pa mi le dvakrat, trikrat tedensko.

Seveda bi se lahko izgovarjala, da imam dovolj gibanja že po stopnicah, ko skočim na vrt ali k sosedi, pa nima smisla.

Darja Reichman, slovenska gledališka, televizijska in filmska igralka

Telesna kondicija je zame zelo pomembna, saj samo z dobro fizično in psihično pripravljenostjo lahko sledim naporom, ki jih je v igralskem poklicu ogromno! Ker pa nimam veliko prostega časa in stalnega urnika, se na žalost težko udeležim kakšne skupinske vadbe. Zato si največ kondicije pridobim s hojo v hribe, ki mi ponujajo tudi največje veselje. Poleti veliko plavam, v morju ali pa na Koleziji, in zelo rada kolesarim. Imam gorsko kolo in mi je tudi kakšen vzpon, recimo na Toško čelo in Katarino, dober izziv. Smučala sem včasih veliko, zdaj pa čedalje manj, ker enostavno nimam časa.