sobota, 2 novembra, 2024

Iz te kategorije

Kaj jih najbolj prevzame?

»Od vsega mi je najbližje glasba. Trideset let že pojem v pevskih zborih, zadnjih dvajset let v mešanem pevskem zboru Svoboda, več let že tudi pri pevskem zboru društva invalidov Trbovlje. Vedno rada zapojem naši slovenski: Kje so tiste stezice in Lipa.«
 

 

Lidija Hutar, vodja skupine za samopomoč bolnikov z rakom, Trbovlje


»Najbolj sem vesel, kadar se lahko srečam z lokalnimi kulturnimi ustvarjalci. Nedavno so denimo MCH napolnili mladi pesniki in pesnice, ki so se predstavili z lastno poezijo. Dober občutek je, ko vidiš, da je med mladimi še vedno veliko takih, ki berejo literaturo, razmišljajo, ustvarjajo, izražajo svoja občutja …, kljub skomercializirani in prazni hiperprodukciji, ki nas obdaja na vsakem koraku. Sicer pa sem trenutno še najbolj pod vtisom – zanimivo – izvrstne lutkovne predstave “Bi se gnetli na tej metli”, ki smo si jo z družino pravkar ogledali v lutkovnem gledališču v Ljubljani. Ob takih uprizoritvah sem prav ponosen, da se tudi v Hrastniku ponašamo z lutkovnim gledališčem in knapovskimi marionetami, s katerimi ohranjamo neprecenljivo kulturno dediščino.«

Jani Medvešek, direktor Mladinskega centra Hrastnik


»Definitivno je glasba tista, ki me spremlja vsak dan. Lahko bi rekla, da smo tudi kot družina zelo vpeti v glasbo. Ko se na primer odpravimo na izlet, si pot krajšamo z glasbenimi željami. Za obisk gledaliških predstav imam bolj malo časa. Bolj pogosto si ogledam kakšen film. Kar se tiče knjig, moram priznati da leposlovje zelo redko pristane v mojih rokah. Veliko rajši prebiram priročnike z različnimi tematikami (tek, fotografija, …). Mogoče bo zvenelo malce klišejsko, vendar mi je predstava Mamma mia, ki je pred kratkim gostovala v Trbovljah, ostala v lepem spominu.«

Tjaša Flere Pušnik, Lekarna Pušnik Trbovlje


»V avtu si že celo leto vrtim glasbo Davida Bowieja. Globok vtis pušča film Benjamina Krežeta – Fajdiga- za fuk pa špila gramofon. Presunljiv zapis o času, ljudeh in drugačni kulturi, ki tonejo v mrak spomina, nostalgije in hrepenenja.​«

 

 

mag. Zoran Poznič, Delavski dom Trbovlje


“Zdaj sem v fazi, ko me najbolj prevzame umetniško ustvarjanje mojih dveh otrok – v zadnjih tednih prvi nastop osemletnika na marimbo v glasbeni šoli in njegove virtuozne obrambe na nogometnem turnirju, prvi nastop petletnice v baletni predstavi in njeno več kot glasno petje v pevskem zboru, nekatere od njunih risb, lutkovna predstava, ki jo doma izvedeta po dobri uri sumljive tišine, prejšnji teden pa sta po stanovanju s telefonom snemala prvi dokumentarec (mojo izjavo sta posnela v pisarni za računalnikom, ker se tam pač največ zadržujem).

Sicer pa me je pred kratkim znova ganila Ana Karenina (tokrat Polona Juh) režiserja Dušana Jovanoviča v Drami. Po dolgem času sem si spet ogledala tudi stalno zbirko Narodne galerije; po prenovi sem se sicer dogovorila že za nekaj sestankov v njeni prijetni kavarni, za umetnine – že od nekdaj me najbolj navdušujejo impresionisti – pa sem si vzela čas šele decembra. Prevzel pa me je tudi film o Simoni Weiss Lahko noč, ljubezen moja, imeniten dokumentarec scenaristke Sonje Javornik. Simone Weiss nisem nikoli načrtno poslušala (mi je pa večina pesmi znanih, ker so se veliko vrtele po radiu), zato sploh nisem vedela, kako izjemen človek je bila – o tem v filmu izredno spoštljivo govorijo velika imena slovenske glasbene scene in nekaj tujih. Res toplo priporočam ogled. Od knjig pa me je v zadnjih tednih najbolj zaposlovala slikanica Ženičke in strički za daljnimi grički, ki bo pri Oceanu izšla 7. februarja. Z avtorico Nino Jelen že nestrpno čakava, da jo bova, vso dišečo in še toplo iz tiskarne, končno poujčkali v naročju.”

Nataša Detič, direktorica Založbe Ocean, Zagorje

Isti avtor