Marija Ribič, predsednica KS Mlinše-Kolovrat:
»Kaj me aktivira, je seveda odvisno od tega, v kakšno vlogo se postavim. V vlogi vodje podružnične šole se v okviru Društva učiteljev podružničnih šol vedno borim za ohranitev teh pomembnih izobraževalnih ustanov. Mnogokrat je bil na državnem nivoju slišan naš glas in nam je uspelo. Ko bi se vsi zavedali prednosti teh malih biserov in načina poučevanja …«
Matic Hribar, Hillstrike Trbovlje:
»Ker imamo to srečo, da živimo v prenormirani državi, zakone pa pišejo velemojstri, ki tehnično niso ravno podkovani, se že lep čas (okrog dve leti) ukvarjam z zakonodajo in pravilniki na slovenskih smučiščih. Zaenkrat še neuspešno. Ker je od tega precej odvisna naša dejavnost, se borimo, da bi nam vodilni na teh položajih naklonili le nekaj minut časa, da jim predstavimo naš projekt v upanju, da pridemo do skupnega jezika.«
Andrej Jerman, predsednik Moto kluba Schlossberg, Hrastnik:
»Odkar pomnim, me spodbudi, da se borim za ljudi, ki so odrinjeni zaradi pomanjkanja sredstev. Saj veste, kdor ima dovolj pod palcem, si bo stvari uredil, kdor nima, ga bo še sram prositi za osnovne stvari. Kaj hitro padejo izven družbe in se znajdejo v depresiji oziroma drugih zdravstvenih težavah. Sam jim ne pomagam s finančnimi sredstvi, pač pa s toplo besedo, razumevanjem in spodbudami, da se vrnejo v družbo dostojanstveno. Vrnitev posameznika mi da vedeti, da delam družbeno koristno delo in hvala onemu nad oblaki, da mi da moči in napolni z dobrimi mislimi. Želim si, da bi nas bilo čim več takšnih in podobno mislečih.«
Jana Mlakar Adamič, Zasavski muzej Trbovlje:
»Ker sem v skupini tečnih starih bab, bi z lahkoto popisala celo beležko o tem, kaj me razkuri in aktivira. Pa bi bile vmes samo vejice … Nimam beležke, sledi jagodni izbor: (1) Nesprejemanje t. i. drugačnosti. Ta se sama po sebi vedno definira s pozicije moči in služi temu, da se skupina zaplankanih bedakov uspe poistovetiti in slediti vodji. Spomnimo se še dr. Drnovška, ki je hotel v Ambrus pripeljati kontejnerje, da ljudi pozimi ne bi zeblo? Ne, to pa ne! Oni so drugačni, oni niso ljudje, naj jih zebe! (2) Nasilje, ki si ga razlagam kot dominacijo oz. uveljavljanje (pre)moči nad šibkejšim. Najbolj pritlehno se zna še vedno skriti za vzgojnimi prijemi. To so tisti znani stavki raznih samooklicanih psihologov in (ne)poklicanih strokovnjakov za vzgojo in delovanje družine nasploh, ki se začnejo z: »Ena klofuta še ni nikomur škodila..«. Z največjim veseljem bi mu jo primazala. Samo zato, ker še nikomur ni škodila. (3) Creme de la creme prej omenjenega noteza pa so pasivni in ravnodušni topi drap posamezniki, delujoči po zakonu inercije. Značilni stavki: »Kaj se to mene tiče, me ne briga, o tem nimam mnenja, sicer se pa tako ali tako ne da nič spremeniti.« Ta zadnja trditev me neverjetno spodbudi. O tem obstajajo dokazi na drugih mestih. P.s: Ne v policijski kartoteki.«
Dušan Kastelic, ilustrator in filmski animator, Zagorje:
»Sem član Eko kroga. Kot večina sem tudi sam moral doživeti neko osebno travmo, da sem se odločil dvigniti zadnjico iz udobnega fotelja in nekaj storiti … V otroštvu sem bil astmatik. Rdeči križ nas je vodil v razna zdravilišča: Kraljevica, Debeli Rtič … ko je osebje zdravilišča slišalo, od kje sem, so rekli: »Ah, še en iz Zasavja.« Polovico astmatičnih otrok je bilo namreč iz Zasavja, druga polovica pa od drugje iz Slovenije. Ampak takrat se mi je pač zdelo, da tako mora biti. Celo nekaj ponosa je bilo v tem, da smo Zasavci bolj “možati”, ker prenesemo slabši luft kot pomehkuženci iz Ljubljane.
Kasneje sem se zaposlil v TKI Hrastnik. In po parih letih zbolel še za hudo obliko Crohnove bolezni. Prepričan sem, da je tudi k temu prispevalo okolje. Imunskemu sistemu se zaradi obilice škodljivih snovi enostavno zmeša in začne napadati lastno telo. Bolezni imunskega sistema je v Zasavju ogromno.
In ko so začeli v Lafargeu kuriti nevarne odpadke, mi je enostavno “počil film”. Neke noči, ko me je še posebej peklo v grlu, sem se odločil in naslednji dan šel na sestanek Eko kroga.
Zadnje čase čedalje več ljudi spoznava, da država in sistem ne bosta zanje naredil nič. Da je država zgolj vmesnik, ki brani kapital pred ljudmi. Dogaja se celo, da nam jemljejo pravice, za katere so se naši predniki borili stoletja in katere smo imeli za samoumevne.
Ljudje spoznavajo, da morajo vzeti stvari v svoje roke. Moja mama, ki je ob astmatičnih napadih cele noči prebedela ob moji postelji, ni nikoli pomislila, da bi vzela v roke transparent, šla na ulico in zahtevala, da se namestijo filtri ali kaj podobnega. Takrat pač zavest še ni bila na tem nivoju. Danes pa jedro Eko kroga predstavljajo prav bojevite mlade mamice.«