Marija Ribič, predsednica KS Mlinše-Kolovrat:
»Zasavje je v preteklosti imelo sloves po »črnem, smradu, umazanem …«. Če se spomnim trideset let nazaj, je bilo res tako. A časi se spreminjajo. Na bolje! V občini Zagorje ob Savi mi je najbolj všeč čudovita narava, ki je največji izvor pozitivne energije. Menim, da se te danosti še vedno mnogi premalo zavedajo. Ni nujno potrebno na potovanje onkraj poloble, da bi doživel nekaj lepega. Podeželje v vsej svoji naravnosti krasi naš “občinski zemljevid”. Čeprav bi me marsikdo opomnil in dejal, da tu manjka asfaltnih prevlek. Z investicijami so tudi šole in vrtci v preteklih letih izboljšali svoje materialne pogoje, podružnice se ohranjajo kot najdragocenejši biseri podeželja … Za področje predšolske vzgoje in izobraževanja vseh generacij je dobro poskrbljeno. Marsikje ni tako! Občinski proračun je socialno naravnan za vse generacije, poglablja se medgeneracijska povezanost. Negativna je le preveliko nezaposlenost, a po zadnjih podatkih se tudi ta zmanjšuje. Po zaslugi uspešnih domačih podjetij v svetovnem merilu. Mnogi posamezniki s svojo inovativnostjo prodirajo izven naših meja. Zasavci smo tu v samem vrhu in prav je, da se to čim večkrat izpostavi. Slaba lastnost? Preskromni smo in se premalokrat javno pohvalimo. Moramo bolj verjeti vase in druge ter si upati! Nenazadnje so na mnogih področjih ustvarjalni in uspešni že naši najmlajši. Prav ustvarjalnost teh je potrebno nagrajevati ter jim dati vedeti, da se splača potruditi, da je njihov uspeh slišan, viden in cenjen! Kasneje bodo svoje znanje in voljo prenesli tudi na druga področja. Naša zagorska dolina ni le ena izmed treh krasnih. Je dolina čudovitih ljudi, ki znajo držati skupaj, kadar je to potrebno. Tudi v mojem kraju Mlinše je tako!«
Matic Hribar, Hillstrike Trbovlje:
»Najbolj mi je všeč naš relief, katerega kar s pridom izkoriščamo. Težko pa se sprijaznim z omejenostjo in ozkomiselnostjo ljudi, ki nas zavirajo, ampak to ni problem samo našega kraja (občine). Trudimo se, ampak zaenkrat še nismo odkrili zdravila za to bolezen.«
Andrej Jerman, predsednik Moto kluba Schlossberg, Hrastnik:
»Vidim, da se občinski organi trudijo nekaj narediti za prihodnost in kvalitetnejše bivanje v Hrastniku. Trudijo se povezati ljudi in vpeti regionalno gospodarstvo v širši koncept dolgotrajnega sodelovanja z zunanjimi deležniki. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da občina veliko pripomore k prizadevanju in spodbudi za delovanje društev. Naše motoristično društvo Schlossberg zelo uspešno sodeluje z Občino Hrastnik. Pa tudi mnogi občani in občanke nam ves čas delovanja stojijo ob strani in nas spodbujajo, za kar sem jim zelo hvaležen.
Nedavno sem kot občan aktivno sodeloval pri projektu Javne razprave v fazi oblikovanja vizije in prioritet v sklopu izdelave Celostne prometne strategije občine Hrastnik. Malo me žalosti, da se v sodelovanje ni vključilo več občank in občanov, kajti projekt temelji na prihodnosti bivanja v občini z manj prometa in manj onesnaženim zrakom. Spodbuja se predvsem več kolesarskih poti in uporabo javnega prevoza.
Malo za šalo malo za res: po moji oceni smo občina z največ cestnih jaškov. Ko bodo cesto spet obnavljali, bi jih bilo dobro namestiti izven cestišča.Verjetno se nedomačini sprašujejo, kaj je s temi vozniki, da vozijo po cestišču, kot da so pod vplivom substanc. Ne, ne, popolnoma so skoncentrirani, samo izogibajo se cestnim jaškom.«
Jana Mlakar Adamič, Zasavski muzej Trbovlje:
»Moj kraj bi bil lahko z likovno govorico opisan tako: mesto je slika, ki jo obdaja zelen paspartu gozdov in okvir iz hribov. Na ta okvir se priročno izmuznemo pixli, ko se naveličamo dolinskega tihožitja. Razen okvira mi je na mojem kraju zelo všeč, da ima od nekdaj izrazito identiteto. Morda naša trenutna prepoznavnost ni ravno predmet občudovanja, a naredi vtis. In gre na bolje! Eden od elementov, ki nas določajo za Trboveljčane, je najbrž vzdušje v kraju. Za razliko od večjih mest z drugačno zgodovino, se pri nas pozdravljamo. Počutimo varne. Večkrat sem bila priča, kako prisotni ne oklevajo, ko je treba ustaviti nasilneža. Tudi v gostilno greš lahko mirne duše sam. Vsi se bolj ali manj poznamo in nekam že pašeš. Če ne, se to takoj popravi.
Najbrž se vidi, da so mi v moji občini najbolj všeč – občani (ok, tudi občanke). Povečini s(m)o zaznamovani s svojim krajem, s trmo in vztrajnostjo. V tej kategoriji pri meni najvišje kotirajo mlade, uspešne firme in start up-i, ki bi lahko šli kamorkoli, pa ne gredo. Ker so zavezani svojemu mestu. Iskreno jih spoštujem in občudujem.
Ne maram pa – tudi občanov. Druge polovice, ki jamra, da se nič ne da, da kaj za boga bi prva polovica sploh rada, da ‘je blu do zdej čist dobr …’ Morda je teh celo več kot polovica ali pa samo sedijo tako visoko, da so bolj vidni …«
Dušan Kastelic, ilustrator in filmski animator, Zagorje:
»V Zagorje sem se preselil pred več kot 20 leti, vendar se še vedno malo počutim Trboveljčana. Zato bi mogoče primerjal ti dve mesti. Zagorje se je v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenilo. Iz pustega, industrijskega mesta se je spremenilo v ljudem prijazen kraj, v katerem je prijetno živeti. Trbovlje te tranzicije še ni v celoti opravilo, kar je razumljivo glede na to, da se je rudnik, okoli katerega se je stoletja vse vrtelo, zaprl precej kasneje in tranzicija v postindustrijsko mesto še poteka.
Kar pa v Zagorju pogrešam, je več kulturnih dogodkov (pa tudi boljše promocije teh). Na tem področju v primerjavi s Trboveljčani (zahvaljujoč ekipi DD Trbovlje) šepamo daleč zadaj.«