Ste s promocijo zgoščenke Za en dotik zadovoljni?
Zgoščenka je izšla pred kratkim in smo opravili že nekaj vidnih promocijskih koncertov na Dunaju, v Ljubljani, Zagorju, Gradcu … Ljudje so željni tovrstne glasbe in je zanimanje veliko. Še posebej, ker gre za prvi posneti slovenski avtorski tango. Na koncertih je zanimanje za zgoščenke veliko, bi si pa seveda želel večjo prepoznavnost. A zavedam se, da prihajam iz Zasavja, da nimam vzpostavljenega mreženja v večjih krajih, kar posledično pomeni, da nisi nikoli na vrhu kljub odličnim kritikam in koncertom.
Kako pa to, da vas je pritegnil ravno tango?
Tango glasbi se nisem posvetil namenoma. Že desetletje ustvarjam svojo avtorsko glasbo, kjer prevladujejo lepe melodije, zavite v jazz akorde in improvizacijo. Tako sem izdal že kar nekaj albumov v duetu z Ewaldom Oberleitnerjem, v triu s tolkalcem, kasneje tudi s kitaristom. Posnel sem tudi solo ploščo. Tokrat pa se nam je pridružil odličen violinist Kurt Bauer in glasba je zazvenela zelo »tango«. Tako je nastal Tori Tango. Všeč mi je zvok skupine, strast, otožnost. Seveda pa se lahko našo glasbo povezuje s poezijo, plesom, slikami. Veliko čustev je v njej in lepote hkrati.
Koncert v Zagorju je lepo uspel.
V Zagorju sem želel narediti nekaj drugačnega, zato sem povabil k sodelovanju Komorno godalno skupino ter Harmonikarski orkester Glasbene šole Zagorje. Z njimi že nekaj časa sodelujem in priložnost je bila, da še jaz njih povabim na svoj koncert. Po odzivih občinstva je bila to odlična poteza. Seveda pa k tangu spada tudi ples. Plesalec Iztok Maroh iz Maribora me pozna že iz prejšnjih zasedb in je bil navdušen, da sem ga povabil k sodelovanju.
Koliko koncertov imate letos še v načrtu?
O številu koncertov je težko govoriti. Seveda si jih želimo čim več, vendar se zatakne pri financah. Zanimanje organizatorjev pa je veliko. Naslednji koncert v Sloveniji bo 3. junija na Gradu Negova, že dogovorjeni koncerti pa so še v Ankaranu ter Mariboru.
Je pot profesionalnega glasbenika in to na harmoniki v Sloveniji težka?
Na splošno težko odgovorim. Vsak ima svojo zgodbo. Eni lepšo, drugi manj. V vsakem primeru je treba dobro delati. Ni pa nujno, da boš dobro živel od glasbe. Odvisno je od mnogo dejavnikov. Še posebej je problem, ker je Slovenija majhna, poleg tega pa privatni sektor ni najbolj finančno močan. Vprašanje je, če je sploh dovolj kulturno osveščen, da bi nas pošteno plačal in vzdrževal. Na primer, v Avstriji se igra zgolj za privatni sektor, ki se dobro pozanima, kaj bo organiziral. Tako nas bolj ceni, ker mu prinašamo dobiček in kvaliteto bivanja. Tu pa se zgodi, da si organizatorju breme.
Kako pa je z avstrijsko publiko v primerjavi s slovensko?
Kultura obeh narodov je podobna. Le da so Avstrijci morda bolj preprosti, bolj svobodni, aktivni in dostopni.
In kakšni so vaši letošnji glavni cilji?
Seveda je cilj vsakega glasbenika čim več in čim bolje igrati, se s koncerti duševno nahraniti, kar daje zagon za nove projekte.
Tatjana Polanc Kolander
