Slikarji prinesli odprtost
Verjetno si težko predstavljamo, koliko energije je potrebno, da 55 let pripravljaš srečanje slikarjev. V Zagorju jo premorejo in še vedno je Slikarska kolonije Izlake – Zagorje izjemno srečanje slikarjev z vsega sveta. Že ideja slikarja Toneta Leskovška je bila pred več kot pol stoletja izjemna. Visoko strokovno raven kolonije so zastavili skupaj z njim akademski slikarji Milan Rijavec, Ivo Seljak Čopič in France Kopitar. Kmalu je niti kolonije organizacijsko prevzel legendarni Nande Razboršek, vsestranski kulturnik in ustvarjalec, ki je bil v slovenskem prostoru pogosto prezrt.
Prav Razborškov način vodenja kolonije, ki je dopuščal vso svobodo slikarjem, je bil recept za uspešno druženje skozi vsa leta. Slikarji so prihajali z vsega sveta, tudi iz Kitajske, Japonske, Kube, Južne Amerike, v svojih časih je bilo na koloniji veliko Nizozemcev, pa slikarjev z Balkana in sosednjih držav. Velikokrat so v Zagorju slikali zamejski Slovenci. Kolonija je bila vedno stičišče umetnikov širokih pogledov. Na njej so slikali mladi slikarji, ki so se kasneje razvili v vrhunske umetnike, pa tudi že uveljavljeni ustvarjalci.
V dolgih letih kolonija ne bi preživela brez umetniškega vodenja akademskega slikarja Nikolaja Beera, Prekmurca z Goričkega, ki so ga Zasavci vzeli za svojega. Že dolgo svet kolonije uspešno vodi Eleonora Kramar, po Beeru pa je umetniško vodenje in organizacijske posle prevzel slikar Milan Razboršek. Seveda kolonija ne bi preživela brez prizadevnih članov sveta kolonije, brez različnih podpornikov, ki znajo tudi z druženji, pikniki in izleti pocrkljati udeležence kolonije. Seveda so bila tudi občinska vodstva z župani na čelu vsa leta naklonjena druženju slikarjev v Zagorju.
V teh letih je kolonija prispevala Zagorju in tudi Zasavju ogromno. Oblikovala se je poznavalska likovna publika, ki se veseli zanimivih likovnih dogodkov, razstav,Zagorje pa je tudi s tovrstnimi srečanji širokosrčnih ljudi brez ovir v glavah postalo odprto in svobodno mesto.
Marko Planinc
